Prvi Trienale sodobne umetnosti U3 je bilo mogoče obiskati leta 1994, ko je bila sodobna umetnost še na margini, na slovenski umetniški sceni pa so vladali močni generacijski boji, zaradi katerih si je morala sodobna produkcija izboriti svoj prostor – ne le za enkratno prireditev, temveč za svoje kontinuirano predstavljanje. »Poleg tega je devetdeseta zaznamovala močna ambicija, da bi se vključili v mednarodne izmenjave idej. Od tod tudi zamisel, da bi bil vsak drugi kustos na U3 tujec in bi prišlo do izmenjave notranjega in zunanjega pogleda. S tem bi posredno tudi promovirali slovensko umetnost v tujini,« pojasnjuje direktorica Moderne galerijeZdenka Badovinac, ko omenja imena predhodnikov tokratnega kustosa Vita Havráneka, kot sta bila denimo uveljavljena Peter Weibel in Charles Esche.
Iskanje širine duha
Ker sodobna umetnost nima nacionalnega predznaka, tudi razstavljajoči umetniki že nekaj let niso več zgolj slovenski. S tem se želijo, tako direktorica, med drugim boriti proti provincializmu, pri lokalnem pa vsekakor vztrajajo v smislu točke izgovarjanja pri nagovoru sveta. »Tokrat se sprašujemo, kako so se okoliščine v zadnjih 25 letih spremenile. Finančna podpora – takrat je bilo U3 namenjeno okoli 50.000 evrov, danes pa zgolj malenkost več – skoraj nič, čeprav bi si želeli, da bi lahko za tako razstavo naročili in financirali povsem nova dela,« je dodala in spomnila, da je bilo včasih več možnosti za mednarodne razstave, danes pa so se umetniki prisiljeni ukvarjati že z osnovnimi pogoji dela. »Za širino duha bi bilo treba bolj delati za preboj teh mej. Ne le tistih, ki nam jih postavljata politika in gospodarstvo, temveč tudi mej v glavi.«
Kako so se teh razmer lotili razstavljeni avtorji? Prek protislovnega potenciala živega in mrtvega v umetnosti, odgovarja Vit Havránek. S tokratno razstavo se je želel kustos zoperstaviti poenostavljenemu pojmovanju, da se zgodovina razvija na osnovi novosti in njihovega kopičenja.
Drugačen pogled na sedanjost
Razstava tako temelji na treh razdelkih. Na živem in mrtvem stanju konceptualizma, saj je bila konceptualna umetnost v 20. stoletju prelomen trenutek za naše pojmovanje sodobne umetnosti. »Po filozofu Petru Osbornu je vsa zgodovina umetnosti pisana kot nekakšna zgodovina postkonceptualne umetnosti. A vse manj sodobnih umetnikov deluje v skladu z načelom, da je že odkritje ideje vrhunska stvaritev, temveč si pomagajo z novimi pristopi, s tehnologijo, materialnim,« pravi Havránek. Drugi razdelek se posveča živemu in mrtvemu stanju materialnosti, umetnost je namreč vedno občutljivo spremljala spremembe družbe pri soočanju z materialnostjo, kar je danes denimo opazno pri odzivih na okoljsko krizo, pa tudi pri razmisleku o materializmu svetovnega spleta. Zadnji del je posvečen živemu in mrtvemu subjektivne zavesti, »torej temu, kako sta posameznik in družba podvržena kognitivnemu kapitalizmu, denimo temu, kako ekonomija manipulira z našim nezavednim, z reprezentacijo telesa, s seksualnostjo«.
Pri alternativnem gledanju na sedanjost, ki noče biti zgolj rezultat razvoja zgodovinskih resnic, se je kustos zato obrnil h kvantni fiziki – ta čas in njegovo neločljivost s prostorom reflektira bolj filozofsko. »Sodobno znanstveno polje ima lastne režime zgodovinskosti, v katerih še vedno velja newtonovska mehanika. Poskusimo misliti kvantno umetnostno zgodovino na Slovenskem,« vabi obiskovalce in se že obrača h grafični podobi letošnjega U3, na kateri kraljuje podoba žive in hkrati manj žive mačke. »Metodološko se že ves čas nanašamo na eksperiment, znan kot Schrödingerjeva mačka. Čeprav je bil Schrödinger fizik, je namreč ta poskus o času v kvantni fiziki miselni preizkus; ugotavljal je, da materialnost ni stabilna, da torej ne vemo, ali je mehanizem v škatli mačko ubil ali ne, dokler škatle ne odpremo; vse dotlej pa je mačka živa in mrtva hkrati. Mi se lahko danes vprašamo, ali je miza, za katero sedimo, res tu, ali je tu le zato, ker jo vidimo.« Podobno lahko na dva načina gledamo tudi na zgodovino umetnosti, če razmišljamo, v katerem stanju je posamično delo pristalo tudi zaradi opazovanja, je prepričan kustos. »Kvantna perspektiva ustavi logiko obvezne rasti novosti in preusmeri pozornost k intenzivnosti medsebojnih povezav in nevidnih prepletanj, ki gredo v smeri prihodnje politike planetarne enakopravnosti,« je še sklenil.
