Trienale sodobne umetnosti U3 velja za osrednji dogodek na področju sodobne likovne umetnosti pri nas. Vsaka tri leta prinaša prerez vizualne umetnosti predvsem v Sloveniji pa tudi širše, umetniški izbor trienala pa zbuja nasprotujoče si odzive v strokovni javnosti že od prvega dejanja leta 1994. Selekcijo umetnikov namreč že tradicionalno opravi enkrat domači, drugič tuji kustos; v preteklosti so se tako v tej vlogi denimo že znašli Tomaž Brejc, Peter Weibel, Charles Esche, Jurij Krpan in pred tremi leti v sklopu tematike prožnosti Nataša Petrešin Bachelez.
Kustos tokratnega trienala je rusko-nemški umetniški kritik, teoretik in filozof Boris Groys, ki je za poglavitno temo U3 izbral kozmos. Razstavljena dela bodo med drugim raziskovala povezavo med umetniško in znanstveno domišljijo, analizirala bodo znanstvenofantastično kulturo, razmišljala o perspektivi telesne nesmrtnosti in se kritično ozirala na sodobno tehnologijo, napovedujejo v Moderni galeriji.
Remobilizirati avantgardno
Kozmos predstavlja na eni strani slutnjo izumrtja vseh vrst na Zemlji, obenem pa utopično kliče k harmoniji, meni kustos, ki je leta 2011 kot kurator sodeloval pri projektu ruskega paviljona na beneškem bienalu, leta 2012 je sokuriral šanghajski bienale, v Ljubljani pa je že večkrat gostoval kot predavatelj in mu slovenska sodobna umetnost ni tuja. »Onkraj oble obenem pomeni onkraj globalizacije,« opozarja Groys, saj smo se v času globalizacije naučili, da smo v političnem, gospodarskem in ekološkem smislu odvisni od vsega, kar se zgodi kjer koli na svetu.
Koncept se zdi zgovoren tudi direktorici Moderne galerije Zdenki Badovinac: »Navsezadnje tudi ljudje vplivamo na situacijo, ki ne zadeva več samo našega planeta. Kot nam kaže Sašo Sedlaček, tudi v vesolju ostajajo za nami smeti, Sergej Kapus se že dolgo ukvarja s kolonizacijo vesolja, Ištvan Huzjan razmišlja o postnuklearnem svetu, Dragan Živadinov načrtuje kulturalizacijo vesolja, Marko Pogačnik pa je globoko v kozmologiji in mitskih procesih... Obenem pa se umetniki s to temo ukvarjajo z aktualne zemeljske perspektive, se pravi z družbenimi proces in našo vpetostjo vanje.«
Groys je velik del svojega profesionalnega življenja posvetil raziskovanju ruske avantgarde, ki jo je vstop v kozmos na področje osvobajanja od gravitacije močno vznemirjal, pa tudi poglabljanju v različna umetniška gibanja 20. stoletja. »Vsa sodobna umetnost je na tak ali drugačen način pod vplivom avantgardne umetnosti. Tudi slovenski umetniki se soočajo s političnimi, jezikovnimi in drugimi univerzalnimi problematikami ter s tem prestopajo lokalne meje,« pove in pojasni, da je želel na slovenskem trienalu remobilizirati impulze avantgarde.
Čez slovenske meje
Z letošnjim kustosom razstava, kot pravijo v Moderni galeriji, prestopa nacionalni okvir, novi koncept trienala se namreč osredotoča na dialog med slovenskim prostorom in drugimi konteksti, ki so zanj relevantni. »Vesel sem, da so se vabilu odzvali denimo ruska umetnika Arsenij Žiljajev in Anton Vidokle ter nekateri kitajski ustvarjalci. Z veseljem bi vključil tudi nekatere predstavnike zahodne umetnosti, denimo iz Amerike ali Nemčije, a se Rusi in Kitajci urneje odzovejo vabilu,« pove Groys.
Na seznam sodelujočih umetnikov je tako vključil devetindvajset ustvarjalcev in umetniških kolektivov, med njimi seveda največ slovenskih. Ob že omenjenem Živadinovu se bodo med drugimi predstavili še Vadim Fiškin, Jože Barši, Jasmina Cibic in Marjetica Potrč. »Kustos je deloma izbiral na osnovi javnega razpisa, deloma pa je neposredno vabil domače in tuje umetnike. Razstava ni organizirana po tematskih sklopih, čeprav najdemo stične točke. Začne se z dvema smrtma, Malevičevo z IRWINI in Gagarinovo z Žiljajevim – kot smrti dveh utopij, ki pa jih sodobni umetniki oživljajo. Veliko umetnikov se ukvarja s telesnostjo, Gregor Mobius denimo s temeljno biološko zgradbo organizma DNK, Goran Bertok pa s prahom, ki ostane za nami v krematoriju. V obeh primerih je zakodirana skrivnost univerzuma in potencialnega novega začetka. S tem se ukvarjajo ruski umetniki, ki jih zanima posthumanizem, denimo Anton Vidokle ter Keti Čuhrov, ki sta med drugim tudi kritična komentatorja antropocentrizma,« s komentarjem Groysovega izbora sklene Badovinčeva.
