Na torkovi javni tribuni so si bili predstavniki iniciativ Kje bomo pa jutri spali, Akademski kolegij študentom, Avtonomna tovarna (AT) Rog, Mladi za podnebno pravičnost ter Civilne pobude za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki enotni, da s trenutno (mestno) politiko niso zadovoljni. »Ljubljana se v času gospodarske konjunkture in turističnega buma nezadržno razvija in v lovljenju pozornosti investitorjev dobiva povsem novo podobo. Kljub priljubljenosti besed, kot so participacija in neposredna demokracija, pa imamo prebivalci bolj malo besede pri tem, kaj ta razvoj dejansko prinaša,« so izpostavili predstavniki iniciativ, ki tudi zato poudarjajo pomen povezovanja in sodelovanja samoniklih iniciativ v želji, da bi si delili izkušnje, oblikovali artikulacijo problemov in razširili platformo delovanja.
Ob tem so opozorili predvsem na pomanjkljivo stanovanjsko politiko in posledično problem, s katerim se ne srečujejo le ranljive skupine, kot so prosilci za azil in begunci, pač pa tudi študenti in navadni občani. »Stanovanjska problematika beguncev je le list v knjigi stanovanjske problematike v Ljubljani. Brez večjih sistemskih sprememb bo prosti trg le še povečeval že tako velike razlike med prebivalci v mestu,« je poudarila Zana Fabjan Blažič iz AT Rog. »Govorimo lahko o stanovanjski krizi, s katero se spopada vse več občanov, tudi tisti s povprečno plačo, ki naj bi si zanjo lahko privoščili povprečno življenje, pa si ga ne morejo,« se je strinjala tudi Marija Glavaš iz platforme Kje bomo pa jutri spali.
Boj proti vsiljivim projektom
Udeleženci javne tribune so bili ob tem kritični tudi do nekaterih »vsiljivih projektov«, ki jih želi mestna oblast uresničiti navkljub nasprotovanju trenutnih uporabnikov ali bližnjih stanovalcev. Takšna sta denimo preobrazba območja nekdanje tovarne Rog v sodobni center in prenova Plečnikovega stadiona. Kritičen do trenutnega razvoja mesta pa je bil tudi antropolog Rajko Muršič. »Tudi sam čutim tujost. Ljubljana je vse bolj namenjena turistom, gospodi in bogatim, ne pa njenim meščanom,« je poudaril Muršič in ob tem izpostavil, da je »mesto prostor svobode, a si je to svobodo treba vzeti«.
