Za dobri dve uri namreč Stara mestna elektrarna postane nenaseljena pokrajina možnosti, kjer ima vsakdo dovolj časa in prostora, da se zgolj s pomočjo zemljevida, ki ima zarisanih nekaj opornih točk in minimalnih navodil, v njej udomači in jo skozi prostor svojega telesa in njegovih razširitev (denimo glasovnega ali gibalnega registra) pomaga izgrajevati. Trije nivoji, ki subtilno privijajo začetno situacijo, da prišleke nežno sprejme in brez predpisanih sugestij pripravi, da ugotovijo, da lahko zgolj so – so zvočni, svetlobni in človeško-gibalni. Zvok prihaja v prostor izpod taktirke Boštjana Prelovška preko nekaj različnih, v določene predele ali kotičke usmerjenih zvočnih kanalov. Od pozicije v prostoru je odvisno, kakšna bo trenutna zvočna slika. Slušna krajina se riše iz nasnetih zvokov iz narave, raznih šumov in previdno doziranih izpustov iz mikrofonov, ki nastajajo v živo v prostoru. Dve odprti točki, nameščeni na vrhu tribune s pogledom na celoten prostor, namreč omogočata komur koli od prisotnih, da prebere nekaj vnaprej pripravljenega tekstovnega materiala ali pa zvočno intervenira na drugačen način.
Naslednji, svetlobni nivo upravlja Špela Škulj, ki z lučnim oblikovanjem občutljivo koreografira pogled in kadrira nastale situacije. Bistveno vlogo imajo pri tem »izvedenci protokola« (poleg Snježane Premuš še Dragana Alfirević, Anja Bornšek, Dejan Srhoj, Tina Valentan in Grega Zorc). Ti se na začetku uspešno vzdržijo intervencij in znajo počakati, da te, čeprav minimalne, sprožijo obiskovalci, da se ne bi po nepotrebnem vzpostavila hierarhija, ki bi lahko občutljivo ravnovesje situacije blokirala. Šele v drugi polovici se v smislu močnejših in daljših interakcij gibalci intenzivneje aktivirajo, kar pripravi večino prišlekov k nekoliko bolj statičnemu zavzemu pozicij, iz katerih kadrirajo in soustvarjajo svoje vizualno, kinestetično, zvočno in atmosferično polje.
Vse zgoraj opisano je zgolj ogrodje množenja možnih situacij, vsak pa to obilje aktualizira skozi unikatno izkušnjo. Morda je pomembno omeniti, da pohajkovalec skozi to tehnokrajino v situacije nikoli ni porinjen: neudobje si poljubno dozira, lahko pa se mu povsem izogne. Hkrati pa ga ogromno situacij h kreativni akciji vleče in kliče – pa naj bo to zgolj zmanjšanje razdalje z nekom; komunikacija v skrivnih, kompozicijskih kodih; neposrednejše vplivanje na zvok in pomen; interakcija preko dotika ali giba; kopičenje neverjetnih slik in tem, ki se nalagajo skozi kadriranja pogleda in pomena, in tako dalje.
V obstoječih rigidnih produkcijskih okvirjih je vzpostavitev takšne situacije izjemno pogumna in nekonvencionalna gesta avtorice, ki nakazuje neko možno prihodnost sodobnega plesa, ki ima smisel in pomen tudi onkraj strogih okvirov institucije umetnosti, saj nam nakaže drugačne načine sobivanja.
