Tokratna postavitev v ljubljanski Operi, ki jo je podpisal režiser Jaša Koceli, je skušala poudarjati prav to vsebinsko, mitsko plat, skrito v prostozidarskih življenjskih vodilih in iniciaciji, bolj distancirana pa je bila do na videz cenenega burkaštva. Morda so bili tudi zato govorjeni dialogi precej postrgani (to ne more biti sporno, veliko bolj pa ponovno rezanje partiture), zaradi česar se je spevoigra vse bolj spreminjala v opero. Takšen pristop se je v resnici pokazal kot tvegan, še posebno zato, ker je ostajalo večji del predstave nejasno, katero vsebinsko jedro ustvarjalci postavljajo v središče. Tamino in Papageno sta postajala vse bolj izmenljiva (za to je poskrbela tudi kostumografija Branke Pavlič), v asketsko odmerjenem prostoru (scenografija Darjan Mihajlović Cerar), ki se je vrtel predvsem okoli skrivnostnega števila tri in z njim povezanih trikotniških oblik, so se izgubljale tudi razlike med dobrim in zlim, svetlim in temnim. Ob takšni odsotnosti razlik, dramaturškega nihanja med vzvišenim in cenenim, ki se udejanja v razliki med povzdignjenostjo Tamina in domačnostjo Papagena, se je izgubila osnova razsvetljenska misel o morali izenačenosti slehernika. Predstava se je spreminjala v niz prizorov, ki jih je režiser sicer skušal povezati s tremi plesalci, a ob odsotnosti idejnega lepila so takšni domisleki postajali v svoji vrednosti vse bolj zgolj dekorativni. »Resnice« Čarobne piščali res niso kakšne posebno kompleksne filozofske sentence, toda bolj nerodno je, kadar jih želja po posodabljanju dokončno pomori, ko dobimo namesto izstopajoče spevoigre, torej na videz »drugorazrednega« žanra, precej bledo opero.
Podobno siv obraz je dajala tudi glasbena izvedba, ki se v rokah Jaroslava Kyzlinka tudi ni umetniško odločala, temveč želela iskati vzvišenosti, a ostajala brez pomembnega deleža sočnosti. A osrednja beseda gre vendarle pevskim nastopom, pri čemer se je treba zavedati, da je Mozart predvsem mučno razkrivajoč. Urška Arlič Gololičič sicer ostaja izjemno dramsko prezentna, tudi na preži za ustvarjanjem močnih atmosferskih in emocionalnih kontrastov, toda njen vokalni organ ni več voljno liričen, temveč mestoma že precej napet, odtrgan naivni dekliškosti. Za glas Dejana Maksimiljana Vrbančiča bi težko trdili, da se skozi čas kaj bistveno spreminja, a ostaja kljub naporom še vedno slabše izrazen in napet, medtem ko je Andrej Debevec tokrat vendarle preveč stavil na jakost, ki je pokrivala karakterne poteze. Saša Čano je imel lepe trenutke basistične zbranosti, a potem tudi nenavaden ritmični zdrs in nelepe vokalizacije, ki so šibile lik, Martina Robinšak je bila izrazito simpatična figura, v glasu tanjša, medtem ko so se Tri dame v svojih vlogah precej trudile, a je bil takšen vokalni napor včasih tudi preveč slišen. Gotovo je prijetno presenetila Nina Dominko, še posebno s svojo drugo arijo, v kateri ni bila nezmotljiva samo v kolaraturah, temveč močna tudi v osnovni jezljivi izraznosti. Toda nekaj ozvezdij nad drugimi se je gibal Matjaž Robavs s svojo vokalno popolnostjo, odmerjenostjo, eleganco, pravo mero sproščenosti. Tako je v dvorano z njim stopil tudi duh mozartovskega na videz povsem lahkotnega petja, od katerega se zdi preostali del ansambla precej oddaljen.
Papageno je hvaležna vloga, toda tokrat v režijskem konceptu, ki je simpatičnost domačijskega lika precej porezal, se je lahko opiral zgolj na svoj glas – precej uspešno, a za celotno predstavo tudi precej premalo, da bi se ognili prevladujoči sivini.
