Akademska umetnica Sinta Werner, ki deluje v Berlinu, je znana po instalacijah in kolažih, ki vključujejo in preizprašujejo arhitekturo prostora, se igrajo z njegovo geometrijo in ustvarjajo iluzije. Tako tudi na razstavi Nekje ali drugod, ki bo na ogled do 27. oktobra, predstavlja instalaciji, ki po svoje osmišljata prostore Galerije Vžigalica. Avtorica si jih je pred nekaj meseci ogledala in potem zasnovala postavitev.
V sobi na levi je postavila več kot dva metra dolgo in visoko kuliso s spremenjeno podobo te sobe. V programu photoshop je zajela del fotografije prostora, ga v realnih razmerjih zasukala za devetdeset stopinj in sploščila. Zajeto je nato spet upredmetila in uokvirjeno z utripajočimi lučmi postavila nazaj v prostor kot skulpturo, poimenovano Razdružena podoba. Ta je od spredaj videti kot slika, ko jo pogledamo s strani ali od zadaj, pa vidimo gradbeni konstrukt, ki jo drži pokonci.
»Na neki način obračam idejo iluzionizma. Nekoč je bila iluzija v kreiranju globine tam, kjer je ni – recimo s stropnim slikarstvom –, tokrat pa v globino prostora vnašam podobo tega prostora, ki z nekega gledišča deluje ploska in površinska. Gre za preizpraševanje naše percepcije. Ta je v dobi interneta močno preplavljena s podobami, ki bolj kot telesa delujejo kot gladke površine in s tem vplivajo na naš način dojemanja sveta. Tudi sami kadriramo, olepšujemo in uokvirjamo vse, kar bi si želeli zapomniti ali pokazati drugim,« pojasni.
Z zmedo do preskoka
V sobi na desni je avtorica vertikalno prezrcalila in replicirala zgornjo polovico prostora ter dobila masivno konstrukcijo, poimenovano Obrnjen element. Prostor je s tem na neki način podvojila, hkrati pa ga za prav toliko tudi pomanjšala in ustvarila obliko predora, skozi katerega se sicer ne moremo sprehoditi. »Obočnat strop me je spomnil na nebesni svod, ki je nekoč delil zemeljsko in božansko ter ljudem osmišljeval njihov prostor. Jaz pa z obratom svoda v prostor vnašam dezorientacijo in izgubo gravitacije,« šaljivo pojasni.
Ideja, da bi obrnila strop na glavo, se ji sicer ni porodila prvič. Tovrstno instalacijo je želela postaviti že pred osmimi leti v podobnem prostoru v Nemčiji, ker pa je bila stavba spomeniško zaščitena, ji posega niso dovolili. »Tokrat sem tudi zaradi entuziazma kuratorja Janija Pirnata in pomoči Nejca Matjaža lahko delala kar dve instalaciji hkrati.«
Razstavo povezuje še nekaj že razstavljenih objektov, ki jih je umetnica prinesla iz Berlina. Med njimi so tudi večji diapozitivi starega poslovnega prostora, fotografiranega z več zornih kotov, ki so postavljeni tako, da se prekrivajo in na preizkušnjo ponovno postavljajo gledalčevo zaznavanje.
