Minuli četrtek so na Ambroževem trgu v Ljubljani odprli intervencijo v javni prostor Na poti umetnika Mateja Andraža Vogrinčiča. Vijugasta pot, ki jo je zgradil, vodi proti stavbi, ki je za zdaj žalostnega videza. Gre za prvi umetniški projekt Cukrarne, novega prostora sodobne vizualne umetnosti, ki naj bi spomladi 2021 po prenovi zaživel v isti hiši, kjer je živela in umirala slovenska moderna.
Vogrinčič je odlična izbira, saj vse od oblečene hiše na nabrežju Ljubljanice leta 1997 vedno znova dokazuje, da zna z intervencijami v javni prostor nagovarjati najširše občinstvo. To pa je tisto, kar bodoča nova Cukrarna na robu središča mesta tudi potrebuje, da jo bomo meščani sprejeli za nov prostor sodobne umetnosti in vanjo z veseljem zahajali. Naročilo MOL je strokovno izpeljala kuratorka Alenka Gregorič iz MGML, umetnik pa se je domislil poti, ki se po pozabljenem Plečnikovem parku vije proti Cukrarni. Ko zavijete po njej in se barve opečne kritine spreminjajo v soncu, megli ali dežju od rumenkaste in sive do oranžne, se ne da izogniti asociaciji na Dorotejo, ki stopa po Ozu in išče pot domov, Cukrarna pa je za zdaj sivi in zapuščeni Kansas.
Ker gre kljub naročilu za kiparsko instalacijo, ki pa žal ne bo trajne narave – pa bi takšna lahko bila, če bi le mestni veljaki dovolili – je v poti nekaj več, kot je videti na prvi pogled. Vogrinčič je zanjo uporabil zdrobljeni material kritine s Cukrarne. Pot, ki povezuje mesto s Cukrarno, torej hkrati je Cukrarna. Hodimo po kritini, ki je ščitila velike, in upamo, da smo na poti k nečemu boljšemu za umetnost.
Krik po človečnosti
Na isti večer so v Mestni galeriji odprli razstavo z zanimivim naslovom Po prekopu je obstajal samo še »naš« svet, ki jo je kurirala Raluca Voinea v sodelovanju z Ovidiujem Tichindeleanujem in tematizira povezave med Egiptom in Sueškim prekopom. Razstava sledi lokalnemu valu interesa za tako imenovani tretji svet, ki so ga v globalni fokus pripeljala 90. leta, najprej z belimi, nato še z lokalnimi kuratorji (Jean-Hubert Martin, Hou Hanru, Hans Ulrich Obrist, Okwui Enwezor…). V to smer se pri nas obrača Grafični bienale, ki črpa iz lastne tradicije razstavljanja neuvrščenih, pa Moderna galerija s kustosinjo Bojano Piškur, ki že dolgo sodeluje s prostori Latinske Amerike. Ta interes je seveda spodbujen in aktualiziran z migracijami, terorizmom in vse večjim strahom pred tujci, ki prihajajo od nekod izza morja. Tudi razstava v Mestni galeriji je eden od krikov po človečnosti.
Razstavljajoči so umetniki mlajše generacije, ki kljub rojstvu v »tretjem svetu« razstavljajo globalno in tako tudi bivajo, ves čas v tranzitu med to in ono razstavo. Oni so tisti, ki imajo pregled nad dogajanjem, saj so v nasprotju z veljaki, ki prav tako drvijo od Tokia do Sudana, v stiku z realnim, vsakdanjim svetom, ki se ga prvi včasih skoraj ne zavedajo.
Tema razstave je odprtje Sueškega prekopa leta 1869, teza postavitve pa počiva na izjavi orientalista Edwarda Saida, da je Sueški prekop povezal Evropo in Orient tako, da ni več mogoče govoriti o Orientu kot o nečem, kar pripada drugemu svetu. Realni svet kaže, da sta svetova spet razdružena in da si povezave želijo šibkejši. Tudi umetniki, katerih dela sestavljajo razstavo, prihajajo z obrobja, iz Moldavije, Egipta, Turčije, Rusije in Romunije, pa vendar ustvarijo zanimivo, barvito postavitev, ki sicer ne bo nujno prepričala Slovencev, naj podrejo ograjo na Kolpi, saj si je morda ne bodo ogledali. A tako morda ne bodo obstali pred domišljijo Iulie Toma, ki se posveča motivom živali na perzijskih preprogah, ali se nasmejali propelerjem na leteči preprogi Pavla Braile, ki nas spomni, kako smo brali pravljice iz 1001 noči in kako blizu nam je tako imenovani Orient v resnici. Čeprav so dela konceptualno nekoliko preveč razpršeno nanizana okrog teme, jih je večina vizualno in konceptualno tako zanimiva, da je Mestno galerijo vredno obiskati ne le iz pedagoških in etičnih, ampak tudi estetskih vzgibov.
