V sklopu mednarodnega festivala zvočnih umetnosti Topografije zvoka se je predstavila skladateljica, flavtistka in umetnica Christina Kubisch, pogosto opevana z nazivom »pionirka zvočnih umetnosti«, ki ga sicer jemlje zelo lahkotno. »Še eno drugo nalepko so mi nekoč nadeli, žvižgačica elektromagnetnih polj,« se zasmeji. Od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja se osredotoča na prenašanje zvokov prek elektromagnetne indukcije, s katero se je naključno seznanila v študentskih letih. Začela je s postavljanjem kabelskih zvočnih instalacij, ki prek oddajnikov omogočajo poslušanje elektromagnetnega valovanja. Ko se je zavedela, da je valovanja okrog nas vedno več, je fokus usmerila na skrite zvoke mesta.
V seriji Oblak, s katero se je Kubischeva začela ukvarjati leta 2011, tako slišimo kompozicije elektromagnetnih valov svetovnih mest. Za delo, predstavljeno pri nas, je avtorica zvoke posnela tudi v Ljubljani. Kompozicije potujejo po kanalih kaotično organiziranih, prepletenih rdečih električnih žic, ki viseče s stropa upodabljajo strukturo oblaka. Obiskovalec valove zasliši, ko si nadene brezžične slušalke, na vsaki strani opremljene z bakrenimi vrvicami.
Kar potem sliši, je odvisno od njegovih (tudi najmanjših) premikov. S korakom bliže oblaku so zvoki intenzivnejši in glasnejši, s korakom stran tišji in nežnejši. Postavljen je v individualen zvočni prostor, kot ga poimenuje avtorica, v katerem tudi sam postane komponist. Struktura, ki z imenom sicer naznanja neko mehkobo, zveni kot industrijsko prasketanje, vibriranje, brnenje, spominja na zvoke potujočega vlaka ali nekajminutnega povezovanja namiznega računalnika s svetovnim spletom.
Vreščeči svetlobni oglasi
»Všeč mi je, ko se začnejo ljudje spraševati, kaj je to, kar slišim, tega ne poznam. Ko imamo enkrat tovrstna vprašanja, potem ni več vse gotovo – in to je dobro. Mislim, da se v digitalnem svetu ne sprašujemo dovolj, vse samo sprejmemo, kot smo sprejeli podobo digitalnega oblaka, ki je zavajajoča – za tem oblakom so ogromne in zelo glasne sobane s podatkovnimi strežniki, ki porabijo ogromno elektrike,« pojasni. Tudi zato so njeni oblaki težki. Serija Oblak je ime sicer dobila, še preden se je izraz začel uporabljati za priljubljeni način shranjevanja podatkov.
Slušalke, s katerimi poslušamo sicer prikrite zvoke, je zasnovala in prvič uporabila leta 2003 za projekt Električni sprehodi. Pri teh sprehodih Kubischeva v mestih po svetu išče zanimive zvočne prostore, zasnuje digitalni zemljevid mesta, nakar obiskovalcem podari slušalke in jih pošlje v odkrivanje neznanega. Kot pravi, ima valovanje vsakega mesta individualne zvoke, ki razkrivajo način, na katerega se to mesto upravlja. Obenem so nekateri zvoki globalizirani, kot recimo zvok odpiranja ali zapiranja varnostnih vrat. »V Ljubljani imate na primer te svetlobne oglase, ki se mi zdijo zelo grdi in tudi zvenijo tako grdo, kot so videti. Res, njihovo magnetno polje oddaja zelo intenziven vreščeč zvok,« ugotavlja umetnica.
