Alicja Rogalska se svojih umetniških projektov vedno loteva v stiku z ljudmi, bodisi z drugimi umetniki ali še raje z naključnimi mimoidočimi na ulici, kjer pripravi umetniško intervencijo. »Rada dam začetno idejo, nato pa počakam na odziv. Umetniški proces tako usmerjajo mimoidoči, ki me z vizijami prihodnosti večkrat presenetijo,« pravi.
V svojih raziskavah se loteva utrjenih družbenih struktur in političnih podtekstov vsakdanjika, v tokrat razstavljenih videih pa predvsem delovnim pogojem v kapitalizmu in čustvenemu davku, ki ga ob tem plačamo.
Delavec s svetniškim sijem
Ste samozaposleni? Fotodokumentacija enega od njenih performansov predstavlja živo skulpturo, sestavljeno iz prekarcev – denimo računovodkinje v poznih zrelih letih – v težavnih delovnih pozah, ki so se odzvali na njen poziv. »Postaviti sem želela spomenik vse bolj globalno prevladujočemu režimu zaposlitve, ki s socialno negotovostjo in tem, da moraš biti ves čas dosegljiv, uničuje posameznikovo duševno in telesno zdravje,« pojasnjuje, pri tem pa se je želela navezati tudi na monumentalne jeklene spomenike delavcev, tipične za socialistični realizem.
Ste zaposleni, a fizično povsem zdelani? Prebivalci Varšave so se o svojih bolečinah v križu, o teniškem komolcu, težavah z želodcem in drugimi posledicami delovnih naporov lahko razgovorili med masažo v središču mesta. »Ljudje so govorili o svojem telesu, a hkrati prejemali terapijo zanj. Zanimalo me je namreč, kje delo boli, kako se izraža na njihovem telesu, ko nekdo bolečino vsaj malo ublaži. Fotografije s performansa njihove obraze spremljajo od blizu, tako da se je okoli njihove glave zaradi maserske mize ustvaril videz avre; videti so kot ikone. Slehernike, njihovo delo in vsakdanje težave smo torej počastili tako, da smo jih vsaj za trenutek privzdignili v svetnike.«
Starejši o prihodnosti
Na britanskem otoku Jersey, ki slovi tudi kot davčna oaza, je Rogalska govorila z migrantskimi delavci, ki večinoma prihajajo iz držav nekdanjega vzhodnega bloka. Delajo predvsem v kmetijstvu – najbolj znana proizvoda sta posebej mastno kravje mleko in kraljevi krompir, ki ga ni dovoljeno saditi nikjer drugje. »Zaradi posebnega statusa otoka teh delavcev ne varuje evropska delovna zakonodaja, delajo v za zdravje nevarnih pogojih, ker ne znajo jezika, pa tudi ne zahtevajo svojih pravic.«
Na Japonskem, v deželi tehnološkega napredka, pa je med drugim spremljala ganljiv odnos med starejšo onemoglo gospo in njenim negovalcem; zanima jo namreč tudi čustveni napor, ki ga vložimo v delo. »Starejše navadno sprašujemo le o preteklosti, zato je bila gospa vesela pogovora o prihodnosti. Čeprav je bolna in so njeni dnevi omejeni, je o snemanju govorila kot načinu, kako lahko tudi sama pomaga spreminjati čas, ki šele prihaja.«
Plačilo za solze
Ste nemara brez službe in denarja, ne manjka pa vam solz? Eden vrhuncev razstave je gotovo posnetek kolektivnega jokanja z varšavskega obrobja, kjer vladata brezposelnost in revščina po tranziciji iz socializma v kapitalizem. Umetnica je s sodelavci odprla začasno trgovino, kjer so mimoidočim v zameno za pol čajne žličke solz ponudili 25 evrov. »Akcijo naj bi izvajali en teden, a je – tudi zaradi problematičnega odziva nekaterih medijev, da pravzaprav spodbujamo kapitalizem –, iz radovednosti prišlo več kot dvesto ljudi in nam je denarja nepričakovano zmanjkalo v štirih dneh.«
Tako preprosta, a čustveno intenzivna izkušnja ni bila pomembna samo za tiste, ki potrebujejo denar: »Mnogi so prišli, ker bi sicer jokali doma sami, skupine prijateljev so prišle za šalo, tretji so prišli po izkušnjo družbenega eksperimenta. Nekateri so med sabo delili nasvete o učinkih čebule in mentola, drugi so prišli po tolažbo. A v državi, kjer ima monopol nad čustvi cerkev, smo za nekaj dni ustvarili možnost, da se človek, ki bi moral vedno puščati vtis popolnosti, zjoče tudi v javnosti, v skupnosti.«
