Ko je leta 1979 predsednik Tito obiskal Zagreb, je umetnica Sanja Iveković na svojem balkonu izvedla 18-minutni performans Trikotnik. Sedela je na balkonu, brala in pila viski ter se pretvarjala, da masturbira, dokler ni na njenih vratih pozvonil obveščevalni agent in ji ukazal, naj gre v stanovanje in tam ostane. Kdo si lahko tak balkon privošči danes? Nam v času izolacije, ko ne moremo skupaj na trge, zadostujejo virtualni prostor, balkoni in okna? Kje so meje med javnim in zasebnim prostorom, med kritiko in solidarnostjo?
Prispevke umetnikov, kot so Azerbajdžanec Babi Badalov, Sudanka Ola Hassanain in Hrvat Siniša Labrović, je mogoče ujeti na spletiščih iniciative Internacionala in njenih članic; ob Moderni galeriji sta to denimo tudi španski muzej Reina Sofia in nizozemski Van Abbemuseum.
Zvočnik postal glas
Kdor bo namreč te dni v središču Ljubljane ob poldnevu slišal minuto in pol trajajoč posnetek Internacionale, bo verjetno razumel, da gre za himno simbolične mobilizacije ljudi. Gre pa tudi za umetniški projekt intermedijske umetnice Maje Smrekar in sociologinje Urške Lipovž. V karanteni, ki jo preživljata skupaj, je nastal spontano, iz občutka nemoči. Svet je v kaosu, razlagata, navodila, kako naj se obnašamo, pa nejasna, recimo kako naj nosimo maske, če jih nimamo kje kupiti… »Ukrepov je veliko, ni pa pogojev za njihovo uresničevanje. Ko veliko prebivalcev ni bilo gotovih, kako bodo preživeli, si je vlada 19. marca zvišala plače, in to še preden smo vedeli kaj o paketih pomoči, ki zdaj puščajo na cedilu tako mnoge samozaposlene, gostinske in turistične delavce kot tudi najranljivejše upokojence,« pojasnjuje Maja Smrekar.
Takrat je z njunega okna prvič zadonela himna delavskega gibanja. »Ob takem nespoštovanju, kot ga vlada kaže do ljudi, je zvočnik postal najin glas.« Avtorici se navezujeta tudi na prizor iz Fellinijevega filma Amarcord (1973). Ta se dogaja v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Italiji – ko v zvoniku cerkvice na mestnem trgu gramofon predvaja posnetek Internacionale, ga namreč hitro utišajo s puškami.
Živali kot proletarci
Na karanteno pa se odzivajo tudi živali, s katerimi živimo v stanovanju, poudarja Maja Smrekar, ki je psa Byrona in psičko Ado javnosti že predstavila skozi serijo projektov K-9_topologija, ki družbo nagovarja, naj zdrži napor ob razumevanju drugega. »Domače živali so se sinhronizirale s tem kolektivnim občutkom, čutijo tako mir kot žalost izolacije. Zvok himne pa tudi pri Byronu in Adi povzroči mobilizacijo, ovčar se takrat povzpne na okensko polico,« pravi ustvarjalka.
Filozofinja Oksana Timofejeva v nedavno prevedenem delu Zgodovina živali poudarja, da so nekateri ruski avantgardisti tudi živali razumeli kot pomembne sodelavce pri proizvajanju svobode in so jih zato primerjali s proletarci. »Sklepali so, da dokler ljudje ne bomo spoštljivi do vseh živih bitij, tudi drug z drugim ne bomo ravnali spoštljivo,« poudarja ustvarjalka in spomni na grozljiv marčevski tvit na profilu kriznega štaba o štirih pacientih z »virusom covid-marks/lenin«. Internacionala bo zato kot »simbolna himna mobilizacije v času imobilizacije« odzvanjala, dokler bodo trajali ukrepi omejitev gibanja.
