Če vam siva možganska skorja še dobro deluje, se morda spomnite, da je pred dvema letoma, 20. septembra 2017, na Kredarici zapadlo kar 60 centimetrov snega! In da je pred tem snežilo že 3. in 4. ter nato še 13. in 14. septembra. In to obakrat več kot v minuli noči na četrtek. A snega ni bilo zadosti, da bi obstal, skopnel je do 3. oktobra. Potem je snežilo v zadnji dekadi oktobra, a sneg se je obdržal le štiri dni. Ampak nadaljevanje zime je bilo pa tako, da je marsikdo vriskal. Že november je v visokogorju ponujal skoraj meter snega, nato je šlo samo še navzgor, na Kredarici do aprila, ko je bila tam gori več kot pet metrov in pol debela snežna odeja. Kot da pripovedujem o drugih časih, ne pa o zdajšnjih, ko nam pred očmi izginjajo ledeniki. A že zadnja zima nas je spet postavila na trdna tla.
Sicer pa, zakaj bi bilo lahko pozimi v gorah manj snega? Seveda zaradi višjih povprečnih temperatur, kar pomeni, da pozimi vse pogosteje med sneženjem tudi dežuje, pa še sneg, ki je že zapadel, se lahko tali ali vsaj hitreje seseda in potem namerimo le nekaj centimetrov. Kaj pa če je pozimi tudi manj padavin, če zime postajajo bolj suhe? Takrat niti mraz ne pomaga, saj oblaki niso radodarni in ne prinašajo padavin. Žal bolj drži prva ugotovitev. Se spomnite zime 2000/2001? Takrat smo namerili rekordnih 7 (sedem) metrov snega na Kredarici. A na Voglu je bilo snega malo malo, če se prav spomnim, niso imeli niti meseca smuke. Pa čeprav je bilo padavin veliko, a je na teh nadmorskih višinah pogosto deževalo, Kredarica je bila pa še dovolj visoko.
Po tej plati smo lahko resnično veseli vsake zime, ki je radodarnejša s snegom, saj postajajo vse redkejše. In zgodnji sneg v gorah še ne pomeni, da bo tam pozimi dosti snega – septembra v visokogorju pogosto sneži, nadaljevanje pa je včasih bolj podobno belim kulisam kot debelemu belemu plašču.
