Ponedeljkov večer v Stožicah je bil za slovenske odbojkarje fantastičen. Niso se ozirali na to, da so Rusi veljali za favorite, tudi ne na to, da so njihovi tekmeci prvo medsebojno tekmo dobili s 3:0. Četrtfinale se je začel z izidom 0:0, Slovenci pa so zgodbo zapeljali v smer, ki je več kot 11.000 navijačev v dvorani spravila na noge in navdušenje je bilo nepopisno.
»Verjetno je to res ena naših najboljših predstav. To vzdušje, te Stožice so nam dale dodatna krila. Odigrali smo več, kot smo sposobni. Fantastična zmaga, verjetno ena najlepših v naših karierah, upam, da lahko to ponovimo že na naslednjih tekmi,« je po sijajni zmagi dejal Gregor Ropret.
A četrtfinalna zmaga, čeprav je prestižna in so Slovenci spravili na kolena mogočno Rusijo, še ne pomeni zadnje postaje. Zdaj je na vrsti polfinale in s tem možnost naskoka celo na zlato medaljo. Slovenci je ne nameravajo izpustiti iz rok. »Prišli smo v polfinale, a se s tem ne smemo zadovoljiti. Že pred prvenstvom smo dejali, da lahko premagamo vsakogar. Zdaj se moramo dobro spočiti, narediti analizo Poljakov in skušati ponoviti še eno takšno tekmo. Lahko padejo tudi Poljaki,« je prepričan Ropret.
Vsi odbojkarji so v en glas poudarjali, da bi bilo v takšnem vzdušju v Stožicah težko igrati slabo. Navijači so poskrbeli za pravo norišnico, večji del tekme so vsi skakali, v določenih trenutkih znali tudi pritisniti na Ruse ali sodnike. Tako glasne podpore slovenski športniki v dvoranah že dolgo niso imeli.
»To je težko opisati. Takšno občinstvo, ko vsi navijajo zate na vse glas, že od himne naprej .. to je nekaj, česar igralci ne bomo nikoli pozabili. Vso kariero smo se trudili, da smo prišli do tega, da lahko takšno prvenstvo doma in res je to uresničitev naših sanj,« je o navijačih dejal Ropret.
Razkril pa je tudi skrivnost, zakaj so padli Rusi. Ti so prvo tekmo kljub dobremu odporu Slovenije dobili s 3:0. Drugo so izgubljali z 0:2, se rešili v tretji niz, toda razigrani Slovenci so bili na krilih navijačev v četrtem spet v svojem svetu.
»Enostavno smo bili precej dobri v vseh elementih. Odločila pa je bitka servisa in sprejema. Tu smo bili veliko bolj enakovredni kot na prejšnji tekmi, morda celo boljši. Proti takšni ekipi se lahko zmaguje samo s tveganjem na vsakem koraku, to pa smo danes naredili.«
Ob uvrstitvi v polfinale se kar sama ponuja primerjava z EP pred štirimi leti, ko so Slovenci prvič poskrbeli za senzacijo in prišli v finale ter nato do srebra.
»Težko je primerjati tisto prvenstvo pred štirimi leti in tole. Tu imamo domače gledalce in še več nam pomeni, da nam je tu uspelo. Ne bomo pa se ustavili, zakaj pa ne bi izboljšali dosežka izpred štirih let. Letos je bil EP naš glavni cilj in to, kar smo naredili, je fantastično. Zdaj pa poskušajmo presenetiti še Poljake,« še dodaja Ropret.
Vinčić: »Hočemo zlato medaljo«
Tudi Dejan Vinčić je po tekmi kar žarel od navdušenja in je težko skrival čustva in navdušenje: »Danes je odločilo naše srce. Tekma mogoče ni bil najboljša z naše strani, srce pa je bilo ogromno. Teh občutkov se ne da opisati z besedami, koliko nam navijači pomagajo, kako nas dvignejo.«
O tem, kaj je določilo drugo tekmo z Rusi v petih dneh, zanj ni bilo dvoma: »Danes smo bili na servisu fenomenalni. Cilj je bi, da jih oddaljimo od mreže, potem se da z njimi igrati. Olajšaš si delo, lahko jih uloviš in to smo delali dobro skozi celotno tekmo. Že dolgo nisem videl reprezentance, ki bi bila tako dobra na servisu. Tudi ko so bili težki trenutki, smo se lahko zanesli na servis, to pa je najbolj pomembno.«
Priznal je, da bi težko ocenil, ali je bila tekma ena najboljših v slovenski zgodovini, ker se je sploh ni spominjal. Čustveni naboj je bil tako velik, je dejal, da se ni mogel spomniti niti tega, kaj se je na igrišču dogajalo deset minut pred koncem. »To je bila tekma z velikim nabojem. Takšna zmaga te tako dvigne, da je neverjetno. Imamo čas, da se pripravimo na Poljsko. Ne bi rad primerjal prvenstva pred štirimi leti in zdaj, a takrat smo bili tudi samozavestni in verjeli vase. Takšni občutki so tudi zdaj.«
Vinčić pa je nato tudi razkril skrite želje, morda pa ne več tako zelo skrite: »Cilj je bil, da gremo v Pariz. Že od starta, ko smo se zbrali, so bile misli na domačem EP. Za cilj smo si zadali, da hočemo kolajno. Ne kakršnekoli, ampak zlato.«
Tudi on pa je poudaril, koliko je odbojkarjem pomenila glasna podpora s tribun: »To je njihova zmaga, v tretjem nizu so nas spodbujali, tudi ko smo zaostajali šest ali sedem točk. To je bilo zelo pomembno, ker smo se v končnici približali na štiri točke. Če bi niz trajal do 30, bi jih ujeli. To je bilo predvsem njihova zasluga. Vedeli smo, da bo težko dobiti ta niz, a smo dali od sebe vse, kot da zmagujemo. V četrtega smo lahko startali z našo pravo igro.«
