Med septembrom 1986 in aprilom 1991 je na ruralnem območju Hvaseong, južno od prestolnice Seul, neznanec v črni kapuci strašil, posilil in ubil najmanj deset žensk, starih od 14 do 71 let. Bil je strah in trepet daleč naokoli, v državi koga podobnega pred njim še niso imeli.
Glede na njegov modus operandi se ga je prijel vzdevek Davitelj iz Hvaseonga. Ulice, travnike in polja je v lovu na izmuzljivega nepridiprava prečesalo rekordno število policistov, pod drobnogled so vzeli 21.000 posameznikov, osumljenčeve prstne odtise primerjali z 20.000 drugimi, za primer pa porabili skupno neverjetnih dva milijona delovnih dni.
Umorov ne priznava
A jim sreča do pred kratkim ni bila naklonjena. Šele letos, 33 let po prvem smrtonosnem napadu, so strokovnjaki s pomočjo najnovejše forenzične tehnologije dobili osumljenca. Analiza DNK, majhen vzorec katerega so uspeli pridobiti z različnih kosov dokazov, vključujoč spodnje perilo žrtev, je namreč pokazala na možno vpletenost 56-letnega Lee Chun Jaeja. Po navedbah vodje lokalne policije so njegov DNK našli pri najmanj treh žrtvah, s čimer je postal osrednji osumljenec v primeru. Lee Chun Jae javnosti ne predstavlja več grožnje, saj zaradi posilstva in umora svakinje že od leta 1994 prestaja dosmrtno zaporno kazen.
Vpletenost v serijske umore zanika, na koncu pa je tudi povsem vseeno, kaj pravi. V Južni Koreji namreč pregon osumljenca za umor zastara po 25 letih od zločina, zato mu v nobenem primeru ne bodo sodili, zaradi pomembnosti primera pa je policija vendarle shranila dokaze iz preiskave. »Družinam žrtev izrekam globoko sožalje, vsem skupaj pa se opravičujem, da nam primera ni uspelo rešiti tako dolgo. Po najboljših močeh se bomo skušali dokopati do resnice,« je javnosti sporočil vodja lokalne policije Ban Ji Soo.
Na ženske prežal v zakotnih uličicah
Davitelj iz Hvaseonga je svoje žrtve napadal na deževne večere, pred vsakim napadom pa je nekdo, povsem verjetno on, saj policija ni verjela v naključja, na lokalnem radiu naročil isto glasbeno željo, kar je nasprotovalo eni od bolj uveljavljenih teorij, da je deloval impulzivno in brez načrta. Ženske je poiskal v samotnih, zakotnih uličicah, jih zvezal, jim zamašil usta, jih posilil, potem pa zadavil, večino z njihovimi oblačili. Ko so se umori leta 1991 nenadoma končali, je imela policija več teorij. Najverjetnejša se jim je zdela ta, da je serijski morilec umrl, saj osebe s psihopatskimi nagnjenji brutalnih napadov skoraj nikoli ne opustijo po lastni volji. Druga teorija je bila, da so ga zaprli v psihiatrično bolnišnico, kar bi pomenilo, da bi se nekoč lahko vrnil na ulice, tretja, da je zapustil državo iz različnih razlogov, eden od njih je bil, da so se mu policisti morda preveč približali. Očitno pa je bila resnična četrta od teorij – da je neznancu sejanje strahu in krvi onemogočil zapor.
V drugi polovici 80. in v prvih letih 90. let prejšnjega stoletja si je južnokorejski davitelj pridobil takšen sloves, da so po njem pred časom celo posneli film Spomini na umor. Gre za najzloglasnejšega in celo prvega serijskega morilca v moderni zgodovini Južne Koreje, nekateri so njegovo »delo« primerjali s še slavnejšim ameriškim Zodiakom. tak
