Pisalo se je leto 1990, ko so se med domačini Zagrada pri Škocjanu začele rojevati ideje, kako oživiti tedaj precej zaraščeno dolino Goriškega potoka, ki so jo poimenovali Zagraški log. Tako je peščica zanesenjakov, ki jim ni bilo vseeno, kaj bo z njihovo nekdaj živahno vaško gmajno, leta 1996 ustanovila turistično društvo. Glavni cilj je bil urediti območje, da bo ponovno pritegnilo tako domačine kot obiskovalce. Po dveh desetletjih je v Zagraškem logu nastal pravi učni park avtohtonih dreves, grmovnic in kamnin. Sredi gmajne, kot bi stopil v neki drug čas, obiskovalca pozdravi tristo let stara, s slamo krita Rangusova hiša z vrtom.
Domače kmetovalce spodbujajo k pridelavi zelišč
Leta 2017 je občina prevzela lastništvo nad osmimi hektarji parka in začrtala njegovo nadaljnjo pot. Na pobudo domačih zeliščarjev in podjetnika Andreja Božiča je začela zoreti ideja o zeliščarskem centru jugovzhodne Slovenije. »Smo podeželska, precej razpršena občina, kjer je kmetijstvo še vedno pomembna panoga, a za mnoge nezadostna za preživetje. Zato želimo z zeliščarskim centrom tudi spodbuditi domačine, da bi na svojih njivah zasadili zelišča, zeliščarski center pa bi poskrbel za prodajo na trgu,« pojasnjuje škocjanski župan Jože Kapler.
Ker ima center ne le tržno, ampak predvsem izobraževalno funkcijo, so ob vhodu v park v prenovljenem objektu uredili prodajno-razstavni prostor s predstavitvijo zelišč, sušilnico, pakirnico, prostore za predavanja in delavnice. Center naj bi prevzel povezovalno vlogo med pridelovalci, predelovalci in uporabniki zelišč.
Veliko povpraševanje po meti in melisi
Za dvesto tisočakov vreden projekt so pridobili 40.000 evropskega denarja. V sodelovanju z domačima gasilskim ter turističnim društvom, podjetjem BB-Bajt in Sončkom, društvom za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine, so lani začeli urejati zemljišča in pripravljati visoke grede. Uporabniki društva Sonček so pod budnim očesom zeliščaric Damjane Pirc in Damjane Majerle na petnajstih visokih gredah posadili meto, meliso, rman, ameriški slamnik, baldrijan, timijan in mnoga druga, vsega skupaj 40 vrst zelišč, več kot sto vrst pa jih po besedah Pirčeve raste na zagraških travnikih.
»Nekoliko več smo zasadili mete in melise, kajti anketa, ki smo jo izvedli med slovenskimi zeliščarji, je pokazala, da je največ povpraševanja prav po teh dveh zdravilnih rastlinah,« pravi Pirčeva. Po njenih besedah v Sloveniji pridelamo bistveno manj zelišč, kot je potreb po njih, predvsem pa premalo visokokakovostnih. »Zelišča, ki jih uvažamo, so zelo različne kakovosti. Tako bi lahko bila ekološka pridelava visokokakovostnih zelišč primerna tržna niša Slovenije, saj vsa Evropa uvaža ogromno zelišč iz Kitajske, preostale Azije in od drugod.«
Prav je, da nabiramo tisto, kar najbolj poznamo
Kot dodaja Majerletova, ljudje zelišča poznajo v manjšem obsegu. »Tudi prav je, da nabirajo tisto, kar imajo okoli sebe in kar tudi najbolj poznajo. Zakaj ne bi uporabili koprive, kamilice, melise, rmana, ki so povsod okrog nas? Z njimi že lahko preprečimo večino težav. Je pa res, da nas obdaja ogromno vseh mogočih informacij o zeliščih, zato je dobro, če se uporabnik pusti tu in tam malo usmeriti, kajti nepravilna uporaba zelišč ima lahko prav nasproten učinek od želenega. Če denimo kamilica predolgo vre, nas ne bo pomirila, ampak bo povzročila črevesne težave.«
»Zelišča so dobra za zdravje,« pove član Sončka Nejc Goršin Fabjan. »Najprej smo čistili okolico, nosili veje, nabirali rožice, spoznavali, za kaj se katera uporablja, vsak si je izdelal tudi svoj herbarij. Kmalu smo začeli okopavati, saditi. Marsikaj smo spoznali, kakšno rožico tudi prvič videli,« pove zgovoren mladenič. »Zelo lepo je delati tukaj, da malo uideš iz mestne gneče,« je dodal. Kot pravi predsednica dolenjsko-belokranjskega Sončka Violeta Suhadolnik, z delom v zeliščarskem centru njihovi člani pomembno pridobivajo samozavest in dobro samopodobo. »Počutijo se zadovoljne, da so nekaj vredni, kajti tukaj lahko pokažejo, da nekaj znajo in zmorejo. Tukaj so vključeni.«
