»Prekrasen dan je. Popoldne grem prav gotovo še enkrat gor,« je dejal triinšestdesetletni Lojze Ogorevc iz Pišec, ko smo bosih nog skupaj z njim lezli po prijetni gozdni poti na Šentvid nad Čatežem ob Savi. Občutek v nogah je bil po sprehodu neverjetno svež, lahak.
Tistega jutra se je, še malo v mraku, enkrat že sam bos odpravil na hrib, od koder se odpre idilični pogled na Brežice, Savo in okoliške ravnice. Na vrhu, ki ga krasi cerkvica svetega Vida, poje tudi prvi del zajtrka iz svežih kopriv, po prihodu domov pa še kašo iz otrobov, semen, medu.
Letos že več kot 300-krat na Šentvid
Že kot otrok se je najraje bos podil naokrog. Resda nekoč doma ni bilo toliko čevljev, kot jih imamo danes, toda bosa hoja ga je prevzela tudi v odraslih letih. »Začel sem na travnati površini na atletskem stadionu v Brežicah. Potem sem se opogumil, da sem začel hoditi bos po čateškem nasipu ob Savi. Ker pa sem že pred več kot 30 leti začel vsakodnevne pohode na Šentvid, sem se pred dobrim desetletjem odločil, da se tudi tja gor podam 'brez šulnov'. Večkrat sem bos lezel tudi na Šmarno goro, Lovrenška jezera, Vitranc,« pripoveduje Ogorevc, ki si je za cilj zadal vsaj 365 pohodov na leto na Šentvid. Neko leto se je nanj povzpel petstokrat, potem je nehal šteti.
Letos jih je opravil že krepko več kot tristo. Na zalogo, pravi, če mu morda kak dan ne bi uspelo zaradi obveznosti, povezanih z njegovim narodno-zabavnim ansamblom in glasbo, s katero se ukvarja že 46 let in ki ga je popeljala že na vse konce Evrope.
Hoja velja za najlažjo in najnaravnejšo obliko rekreacije, ima izjemne učinke na zdravje, še posebno v naravi, ki je najboljši terapevt za dušo in telo, pravi Ogorevc. »S hojo dobivamo energijo, če odložimo čevlje, pa še toliko bolj. Bosa hoja mi ogromno pomeni. Ko sem začel, so me nekateri kar malo postrani gledali, toda sčasoma so sprejeli bosonogo hojo in se tudi sami opogumili.«
Tako se je na njegov bosonogi pohod do cerkvice Svetega Vida konec junija letos, ki je v okviru festivala Brežice, moje mesto, potekal tretjič, odpravilo kar 273 pohodnikov iz vse Slovenije. Najmlajši je bil star tri leta, najstarejši več kot 80. Pred vsakim junijskim množičnim pohodom Ogorevc dan prej pot temeljito pomete, pohodnike pa tik pred pohodom tudi malce »pripravi«. Stopala jim namaže s posebnim oljem iz grozdnih pešk, konoplje in črne kumine, ki pospešuje prekrvavitev in hkrati blaži morebitne neprijetnosti na poti.
Otroci brez težav bosi
»Ni boljše refleksne masaže, kot je bosa hoja, in še brezplačna je. Če redno hodiš bos, pa je seveda treba za stopala skrbeti. Po pohodu si jih umijem z milom in krtačo, nato obrišem in razkužim ter namažem s kremo iz divjega kostanja, kamilice, rožmarina in sivke,« pojasni.
Drži, da otroci lažje hodijo bosi kot odrasli. »Ampak, veste, vse je v glavi. Mnogi odrasli pravijo, da jih pika, boli, da ne zmorejo. Otroci o tem ne razmišljajo, preprosto gredo. Odrasli pa bi se morali zavedati predvsem tega, koliko pozitivnih, zdravih učinkov ima bosa hoja,« doda, ob tem pa razloži tudi tehniko. Najprej prsti, blazinice in potem celo stopalo. »Kot bi hodil po vzmeteh. In seveda s kratkimi koraki,« doda. Ogorevc na Šentvid večkrat popelje tudi kakšne manjše skupine, ki obiščejo Brežice, ali turiste iz bližnjih Term Čatež. In v največje zadovoljstvo mu je, ko na poti na Šentvid sreča tudi bosonoge pohodnike, hvaležne, da jih je navdušil za bosonogo hojo.
Večino sedemkilometrske poti preteče, zato gre največkrat sam, saj mu le redki lahko sledijo. »Res, postal sem že kar odvisen od tega,« doda. Vreme ni ovira, pravi, tudi zima ne. Je pa res, da takrat sezuje čevlje le na določenih odsekih poti. »Že leta ne poznam prehlada, nobenih bolezni, nič me ne boli. Ljudje bi se po dolgem sedenju v službah morali gibati vsaj eno uro na dan. Če bi ob tem še pazili na prehrano, bi bile vrste pri zdravnikih bistveno krajše.«
