Mestno gledališče ljubljansko (MGL) novo sezono odpira z novim slovenskim besedilom Sedem dni, ki ga je gledališče naročilo pri umetniškem tandemu dramaturginji Katarini Morano in režiserju Žigi Divjaku. Po besedah direktorice in umetniške vodje MGL Barbare Hieng Samobor gre za eno najkakovostnejših dramskih predlog, ki jih je prebrala v zadnjih dvanajstih letih. Četudi so dramski igralci imeli besedo pri sooblikovanju svojih vlog, se skozi proces dela predstava ni dosti spremenila.
Uzreti samega sebe
Predstava je sestavljena iz sedmih človeških situacij, v katere vstopajo liki kot posamezniki, v dvoje ali troje. »Najmočnejša plat predstave je ravno v tem, da lahko gledalec v likih ugleda samega sebe, saj omnibus zgodb govori o sleherniku. Tekst je izjemno precizen portret sveta, okruten in hkrati diskreten, teater pa skrajno angažiran in hkrati nenasilen. V teatru se pišejo nove smeri, nove občutljivosti,« pojasnjuje direktorica.
Režiser Žiga Divjak je dodal, da predstavo vidi »kot intimen prerez časa, v katerem živimo in ki generira veliko osamljenosti, izgubljenosti; vsi bijejo podoben boj, pri čemer so se nesposobni povezovati z drugimi, čeprav je to v človekovi naravi. Gre za različne ujetosti, od birokratskih do mentalnih, in sedem dni v tednu se mi zdi dober primer gradnika, ki vsakič znova ponuja novo dramaturgijo: ponedeljkov start, gradacija do petka ter pričakovanje konca tedna, ko bomo postorili vse, zaradi česar je smiselno živeti. Vendar prevelika pričakovanja posledično pripeljejo do velikih razočaranj.«
Večgeneracijska tenkočutnost ter smisel za vse, kar je človeškega, kar naj bi bila posebna odlika teksta – avtorica Katarina Morano pojasnjuje, da ju z Žigo žene radovednost, da imata odprte oči ter da ju zanima človek – v svojem okolju, v drugih zgodbah… Delati z gledališkim ansamblom je zanjo privilegij, saj šele skupna sinergija da tekstu življenje.
Zgodil se je »pok«
»V zadnjem času je moderno, da igralci sooblikujemo predstave, dramske tekste, vendar doslej za razliko od kolegov, ki potem lahko dajo 'vse od sebe', še nisem našla poti do tega; zame je slovenščina vendarle tuj jezik,« je pripomnila igralka Jette Ostan Vejrup. »Tokratna izkušnja pa je bila drugačna: prvič se mi je zgodil nekakšen 'pok', da sem lahko svobodno spregovorila prek lika.« Mojci Funkl je bil všeč »dokumentarističen« način dela, ko so operirali le z »rahločutnostjo«, ne da bi bilo treba kaj teatralno poudarjati; učinek sporočilnosti je zato morda še bolj pronicljiv.
Lotos Vincenc Šparovec predstavo doživlja kot gledališče »u fris«: kronika časa, v katerem sta samota in osamljenost trend, ob katerem ljudje uživamo ali se celo naslajamo. Matej Puc je dodal, da mu je med študijem predstave uspelo pobegniti iz ujetosti v samega sebe in v svoje probleme v neko razsvetljenje, odprtost; pri čemer seveda katarza ne traja večno.
