Dogajanje drame Kar vem, da je res v prevodu Alenke Klabus Vesel in režiji Luke Martina Škofa je postavljeno v mesto Adelaide, v družino s štirimi otroki, trije so že odrasli, ena hči pa na prehodu v odraslost. Časovni okvir pripovedi se zameji na eno leto, »letni časi kot prispodoba za cikel življenja členijo prizore oziroma spremembe, ki jih doživljajo odraščajoči otroci. Gre za pripoved o odraščanju in postopkih osamosvajanja pri sicer že odraslih otrocih, ki med drugim s poetičnimi, liričnimi monologi reflektirajo spomine na svoje življenje v matični družini, dialoge in konflikte,« je povedala dramaturginja predstave Eva Mahkovic.
Prevajalka je dodala, da gre v drami delno za avtorjeve razmisleke o lastni družini, o odnosu z ženo in sindromu praznega gnezda. »Res gre za kulminacijo vseh problemov, a smo ustvarili verjetno zgodbo, pri čemer se je tudi med igralci izoblikovala nekakšna 'sorodstvena' podobnost, pristnost,« je prepričan režiser Luka Martin Škof. »Tako smo ustvarili zmes duhovitosti in tragičnosti, izostrili povezave in nasprotja med družinskimi člani ter poudarili dejstvo, da ne vzgajajo otrok samo starši, temveč tudi otroci vzgajajo starše.« Opremljeni z vedenji o »starševskih« izkušnjah bi torej morali znati postati starši, a ravno starševska skrbnost jih najbolj odbija in naposled iz primarnega gnezda pobegnejo.
Ljubezen, ki dela škodo
Igralka Judita Zidar, kije v vlogi matere Fran osrednji lik družine, je povedala, da je besedilo tako silovito, »da ne dovoljuje drugega kot plavati z njim. Lik matere je med drugim lik neizmerne ljubezni, ki gre celo tako daleč, da povzroča tudi škodo. In potem je najbolje, da določene stvari izpusti iz rok.«
Najstarejšo hči Pip bo odigrala Tjaša Železnik, ki je »kot najstarejša deležna najbolj stroge materine vzgoje, kar se ji tudi pozna, hkrati pa je zelo podobna svoji materi, zato je med njima veliko ognja.« Filip Samobor bo Mark, Voranc Boh (k. g.), ki bo odigral najmlajšega in najbolj razvajenega sina Bena, pa je povedal, da je bil študijski proces zelo zanimiv, saj je lahko situacijo primerjal z dinamiko lastne družine.
Svojo prvo profesionalno priložnost je dobila Klara Kuk, študentka AGRFT, v vlogi najmlajše hčere. »Rosie je na prelomu v odraslost, v obdobju, v katerem sem nedavno bila tudi jaz. Čeprav jo vsi razumejo kot otroka, jo hkrati silijo, da odraste in se odloči, kaj bo s svojo prihodnostjo. Ona pa se predvsem sprašuje, kdo sploh je in kaj naj bi sploh bila.«
