Ker upokojenci v tem trenutku še vedno živimo v državi, ki smo jo v vseh teh letih najprej v skupni Jugoslaviji in zadnjih 25 let v Sloveniji pomagali graditi in dograjevati in ker imamo še vedno skupnega predsednika, skupno vlado in skupni parlament z ostalima dvema tretjinama državljanov te države, ki niso upokojenci, bi po teh dveh pismih in nekaterih mojih pismih v preteklosti pričakoval, da se bo nekdo predramil, ali predsednik države, predsednik vlade ali predsednik parlamenta, in tej upokojenski kalvariji naredil konec. A nič od tega, čisto nič se ni zgodilo, čista tišina v vseh medijih.
Sam sem že potihem razmišljal, da je mogoče sedaj bolj nujno v Sloveniji poiskati še katerega od pomembnih in vplivnih županov večjih mest in njihovih otrok ali pa katerega od visokih politikov ali funkcionarjev, ki bi mu bilo nujno treba odpisati ali pokriti izgubo propadlih poslov ali »izginotje« denarja neznano kam, še pred popravkom naše tozadevne zakonodaje, ki, kot pravijo, ne bo več omogočala takih anomalij. Ko pa bomo končno mogoče nekoč prišli na vrsto tudi upokojenci, nam bodo hladnokrvno odgovorili, da je denarja za nas zmanjkalo.
Čudim se, kako smo lahko upokojenci tako mirni, strpni in potrpežljivi, da že ves čas po osamosvojitvi mirno čakamo in čakamo, iz leta v leto bolj tonemo in nezadržno strmoglavljamo v brezno resnične bede in lakote, ki smo jo starejši še živeči kot otroci občutili v času druge svetovne vojne in povojnem času, ko smo se razveselili že vsakega najmanjšega kosa kruha. Če povem zase, so hišo, v kateri sem stanoval s staršema, Švabi požgali in smo ostali brez vsega. Sam si že kar več let prizadevam, da bi s svojim oglašanjem v pismih bralcev doprinesel k temu, da bi bili tudi upokojenci slišani, toda žal na mojih 7 pisem predsedniku DeSUS Karlu Erjavcu od leta 2005 nisem dočakal nobenega odgovora. Sedaj pa veste, da je ostal brez vsake naše podpore.
Pisal sem tudi Janezu Sušniku, ki vodi Zdus in ki naj bi zastopal upokojence, toda tudi on javno ni odgovoril, temveč mi je domov poslal pismo z nizom dokumentov, ki govorijo o pravicah in dolžnostih upokojencev, ter preostalim nakladanjem, toda tudi pri njem in pri naših izvoljenih predstavnikih v parlament je vse ostalo pri enakem govoričenju brez vsakega učinka. Tudi moji dve zadnji pismi, ki sta pozivali predsednika vlade, sta ostali brez odziva.
Upokojenci smo se v času nove vlade res znašli povsem nemočni in predstavniško nevidni, saj so tudi tisti, ki bi nas morali po funkciji zastopati in zagovarjati naš ceh, ostali povsem nemi, od njih nič ne pade, nič ne storijo, s predpostavko počakajmo, da bomo videli, kaj bo.
Zato pozivam vse upokojence, če je le mogoče, da si preberejo obe pismi Gorazda Cuznarja, da boste sami vsak pri sebi spoznali, da je napočil čas, da se organiziramo z apelom odpoklicati vse, ki vodijo sedanji DeSUS in Zdus, in naše upokojenske delegate iz parlamenta.
Nujno je, da ustanovimo novo stranko ali pa da se upokojenci priključimo eni izmed strank, ki nas bo podpirala, in v skupni akciji lahko celotna armada upokojencev na prihodnjih volitvah pomaga izvoliti vlado, v kateri bomo vidni, spoštovani in v smislu pravičnosti in razsodnosti razumno deležni poštenega deleža, ki ga ustvarja gospodarstvo.
Upokojenci, upam, da čedalje bolj spoznavamo, da nimamo v državi nikogar, ki bi nas videl in se za nas potegnil. Mi sami smo edini še toliko pri močeh, da se odločno upremo tej nerazumljivi odrinjenosti od skupnega hleba kruha in nehumanemu odnosu, ki smo mu priča že ves čas po naši osamosvojitvi.
Janez Turk, Dob
