Le še tri dni je do konca 74. dirke po Španiji, Primož Roglič pa je vse bližje končni zmagi. Ne le zato, ker bo tekmecem zmanjkalo kilometrov, ampak ker na obzorju ni kolesarja, ki bi bil močnejši od njega. Dva dolga kastiljska vzpona nad Madridom sta krojila 18. etapo, a da ne bi bilo prelahko, so se na polovici proge obrnili in ju prevozili še z druge strani. Mož v rdeči majici je bil prepričljiv, le eden od ubežnikov mu je ušel, da ni slavil še (druge) etapne zmage, največjim konkurentom pa je s prepričljivo držo nabil še nekaj sekund in zbil moralo. Rana s prejšnje, ravninske etape je zaceljena. Ker pravi, da je imel učno uro, ki si jo bo zapomnil za vse življenje, ga bo še težje premagati. In da je zadeva povsem pod streho, je ob njem še ekipa.
»Ekipna predstava na najvišji ravni, Primož pa ima še vedno dobre noge,« je bil zadovoljen športni direktor Jumbo-Visme Addy Engels. »Sepp Kuss je bil v težkih trenutkih zraven mene, Neilson Powless se je tudi pridružil, zato smo ga poslali v pobeg. Na koncu pa je itak odvisno le od mene,« je Primož Roglič odvrnil tistim, ki so mu nizozemske podpornike omenili kot šibko točko. Ocena predzadnje gorske etape ob vznožju Kastiljskega gorovja je bila podobna kot vse druge prej. »Težek dan in spet dober zame. Še en dan sem bližje končni zmagi. Lahko smo optimistični,« je povedal Roglič. Njegova najbližja tekmeca danes sploh nista izstrelila naboja, kolesarja Movistarja sta spet trpela, a se je Alejandro Valverde držal Zasavca, Nairo Quintana pa je spet popustil in zdrsnil za klubskega tovariša ter se stopničk s kremplji oklepa predvsem zaradi odlične ekipne taktike.
Kolumbijski hribolazec ni na ravni izpred treh let, ko je dobil Vuelto, danes je s seboj k dnu potegnil še Tadeja Pogačarja. Med njima je zadnje dni ostrejša bitka, za najnižjo stopničko in belo majico je močan kandidat še Miguel Angel Lopez. Danes je povsem spraznil šaržer, takšnih napadov na kakšni od dirk že dolgo ni bilo videti. Že na predzadnji vzpon je šel z vso silo, a je bilo prezgodaj, pa je vse skupaj še ponovil na zadnjem enkrat, dvakrat, trikrat… In izplačalo se mu je, po za slovensko kolesarstvo sanjski 13. etapi z dvojnim slavjem in praktično vsemi majicami je v belem spet Kolumbijec. »Danes je bil najmočnejši v karavani. Zadnja dva vzpona sta bila še posebej težka, jaz pa nisem imel najboljšega dneva in sem malo razočaran. A tudi Lopez ga še lahko ima, še bo težka borba za majico. Dosegljive so tudi stopničke, sem pa že zdaj zadovoljen s tem, kar sem dosegel,« je dejal 20-letnik iz Komende. Za minuto mu beži Lopez, še dobre pol minute več Quintana… Čeprav je utrujen, se zaključka veseli, tudi ker je vremenska napoved malce slabša. »Ko to slišim, sem kar zadovoljen,« je dejal Tadej Pogačar. Optimizem mu je lahko vlil drugi Kolumbijec, še en odličen mladi hribolazec, 22-letni Sergio Higuita, ki je edini preživeli iz dolgega pobega. Veselil se je tretje zmage v profesionalni karieri, daleč največje. »Če kaj, sem se naučil, da se nikoli ne smeš predati. Pridejo slabi dnevi, toda vsak dan je nova zgodba. Zato se moraš truditi,« je dejal Sergio Higuita. Pod to se podpišem tudi avtor teksta, po številnih ovirah na poti iz Maribora prek Dunaja do Madrida, ob birokratskih zidovih in pravnih nesmislih je bilo veliko pomislekov, kaj je bilo te poti treba. A konec dober, vse dobro. Tudi za Rogliča, ki so ga iz moštva Movistar zadnje dni strašili z anekdoto izpred štirih let, ko je Tom Dumoulin prav v Sierri proti Fabiu Aruju izgubil zmago na Vuelti. Ta sicer še ni v žepu, predzadnja etapa, ki je bila takrat prelomna, še pride, prej pa bo sprinterska od Avile do Toleda (166,2 kilometra), ki najbrž tudi skriva kakšno past. Vetru se spet ne bo mogoče izogniti. »Moramo ostati osredotočeni do Madrida, tam bo zadnja ciljna črta. Vsa ekipa bo morala iti cel dan ful gas, kot smo že šli zadnja dva dneva. Upam, da napake z zadnje ravninske etape ne ponovim nikoli več v življenju. Verjetno sem sam sebi največji sovražnik,« je ugotavljal Roglič.
.jpg)
