Italijanski mandatar Giuseppe Conte je danes popoldne predsedniku države Sergiu Mattarelli predstavil svojo drugo vlado, v kateri bo 21 ministrov, devet iz Gibanja petih zvezd, devet iz Demokratske stranke, trije pa iz drugih političnih skupin. S tem se je končala enomesečna politična kriza, a povsem drugače, kot si je predstavljal dosedanji notranji minister Matteo Salvini 8. avgusta, ko je začel rušiti tedanjo Contejevo vlado z zahtevo po takojšnjih predčasnih volitvah.
Še danes dopoldne so med novima vladnima strankama in Contejem potekali intenzivni pogovori, na katerih je sodelovala tudi delegacija manjše levičarske stranke Svobodni in enaki, ki bi lahko še dodatno okrepila parlamentarno večino. V prihodnjih dneh tako ne bi smelo biti težav z zaupnico vladi v senatu in poslanski zbornici, ki sta v Italiji enakovredna. Novo vlado naj bi namreč podpiralo 167 od 315 senatorjev in 347 od 639 poslancev.
Upanje, da ne bo zategovanja pasu
Zunanji minister v novi vladi bo 33-letni voditelj Gibanja petih zvezd Luigi Di Maio. Zanimivo bo videti, kakšen bo njegov odnos do Evropske unije glede na to, da v Petih zvezdah v zadnjem času evroskeptični toni niso več v ospredju.
Položaj notranjega ministra je zasedla dosedanja milanska prefekta Luciana Lamorgese, ki ni članica nobene stranke in je s 65 leti ena najstarejših članic nove vlade. Nekateri so sicer napovedovali, da bo Di Maio zasedel ta položaj, da bi poskušal ponoviti podvig Salvinija, ki mu je kot notranjemu ministru v prejšnji vladi predvsem z razpihovanjem sovraštva do migrantov uspelo povečati podporo svoji stranki Liga na 38 odstotkov glasov.
Minister za gospodarstvo in finance bo 53-letni ugledni predstavnik leve struje v Demokratski stranki Roberto Gualteri. Prav on bi lahko s svojim ugledom in avtoriteto, saj je bil do zdaj predsednik odbora za gospodarske zadeve v evropskem parlamentu, poskrbel, da bi bila Evropska unija popustljiva do italijanskega proračuna za leto 2020 in da predvsem ne bo zahtevala dviga DDV. Vsekakor zategovanje pasu in dvig DDV ne prideta v poštev, saj si mora Gualteri prizadevati, da bi po 20 letih stagnacije Italiji omogočil solidno gospodarsko rast in zmanjšal zelo visoko brezposelnost.
Obrambni minister bo 52-letni Lorenzo Guerini, ki pripada bolj liberalnemu, torej krilu bivšega premierja Mattea Renzija v Demokratski stranki.
Podpredsednika vlade sploh ni
Pet zvezd in demokrati se sicer dolgo niso mogli dogovorili, kdo bo podpredsednik vlade. Di Maio je to hotel ostati, a demokrati so bili proti, ker je že premier njegov človek, in so zahtevali podpredsedniški položaj zase. Menda je bil odločilen nastop na spletu 71-letnega komika Beppa Grilla, ustanovitelja Petih zvezd, ki se je vsaj javno umaknil iz politike. A v soboto zvečer je na spletu bruhal ogenj na sedanje politike, ki da jim gre samo za položaje in odstotke podpore. »Basta, basta!« je vpil in nato dejal, da se je Italija znašla v »zgodovinskem trenutku«. Terjal je, da se gleda deset let naprej in da se razmisli, v kakšni družbi hočemo živeti. »Vse moramo na novo premisliti,« je še dejal. Ko je bilo pričakovati, da bo pojasnil, kaj je z vsem tem mislil, je nenadoma končal z besedami: »Moj bog, kako sem izčrpan.« Naslednji dan so demokrati predlagali, naj sploh ne bo podpredsednika vlade, in Di Maio se je s tem strinjal.
Vsa Italija pa je s pritajenim dihom v torek zvečer več kot uro čakala na rezultat internetnega glasovanja sto tisoč članov Petih zvezd o tem, ali so za novo vlado. Od te rulete je bila odvisna usoda tretjega največjega gospodarstva v EU. Enega največjih preobratov v sodobni politični zgodovini Italije – saj koalicijski partner ni več skrajna desnica, ampak levosredinska stranka – je odobrilo 79 odstotkov glasujočih. Maja lani je koalicijo s skrajno desno Ligo odobrilo celo 94 odstotkov glasujočih, a tokrat je glasovalo 73.000 članov stranke, lani 44.000.
Di Maio je prvi sporočil rezultat glasovanja in dejal, da je »ponosen« na to »neposredno demokracijo«. Kot je govoril že lani, tudi tokrat trdi, da »nova vlada ne bo ne desna ne leva«. V nasprotju z demokrati, ki si želijo »vlado preloma«, pa hoče, da nova vlada nadaljuje delo prejšnje.
