Ta izjema je prav Bilo je nekoč v Hollywoodu. Da se film vleče, je sicer impresionistična opazka, ki pa hoče reči tudi to, da se pogosto izgublja v samovšečnosti. Neka epizoda – in ves film deluje kot sestavljenka epizod ali, drugače, s prikritostjo, če ne prej natrganostjo tako imenovanih pripovednih niti – je celo dobesedno to: parada igralske samovšečnosti, ki jo uprizori Sharon Tate (Margot Robbie), ko se v kratkem krilcu in belih škorenjčkih lahkotno sprehodi po Hollywoodu vse do kina, kjer postane očarana gledalka nekega akcijskega filma, v katerem ima manjšo vlogo, vsa srečna, ko sliši, da se občinstvo zabava. A če je to kakšen Tarantinov poklon Sharon Tate, je v njem impliciran tudi rahel porog: mar bi Sharon v kinu še tako žarela kot barbikasta zvezda, če ob pogledu nase na filmskem platnu ne bi slišala odobravanja občinstva? V Hollywoodu kot industriji fikcije ni nič zanesljivo: vse je lahko res, ker razen fikcije ni nič zares. Celo to ni zanesljivo, ali je kaskader Cliff Booth umoril svojo ženo ali je ni.

Cliff Booth (Brad Pitt) je kaskader, ki nastopa v fizičnih akcijah, v katerih bi si igralec Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) lahko zlomil nogo ali se kako drugače poškodoval in tako – kot pojasni v intervjuju – postal breme za produkcijo. Kar spet potrjuje gornjo »tezo«: kar je v filmu videti zares (pretepi, streljanje), se ne sme zares zgoditi. Rick in Cliff pa nista le profesionalni, marveč tudi prijateljski par, neločljiva tako na ekranu – Rick je zaslovel kot televizijski kavboj – kakor tostran njega. Skupaj sta tudi v imenitni epizodi (in drugi, pa tudi močnejši razlog za vtis razvlečenosti je nemara prav v tem, da večina preostalih epizod ni na njeni ravni), kjer producent Schwarz (Al Pacino) Ricka presune s spoznanjem, da je pravzaprav že odpisan (nastopa samo še v serijah, ki pilotirajo druge zvezdnike). Schwarz mu predlaga, naj raje s televizijskih kavbojk presedla k filmskim, natančneje k špageti vesternu. Tarantinov Bilo je nekoč v Hollywoodu se dogaja poleti 1969, torej leto zatem, ko se je pojavil vrhunski špageti vestern Bilo je nekoč na Divjem zahodu Sergia Leoneja, kar pomeni, da o Ricku, ki opljuva špageti vesterne, v tem trenutku pač ni mogoče imeti najboljšega mnenja; verjetno gre spet za tarantinovski porog, če Rick na koncu pristane v Corbuccijevem špageti vesternu. Toda pred tem si veliko preveč obeta od tega, da je Roman Polanski postal njegov sosed na Cielo Drive.

Vse do Neslavnih barab (2009) je kazalo, da je edina realnost, na katero se Tarantinovi filmi nanašajo, iz nje črpajo, jo preobračajo in predelujejo, realnost filmskega univerzuma. V  Neslavnih barabah  pa se je lotil neke zgodovinske realnosti, druge svetovne vojne, vendar ne le kot že filmsko posredovane, marveč tudi in predvsem »popravljene« – s posrečenim atentatom na Hitlerja (in celo s požigom vse nacistične elite v kinu). In podobno je v Djangu brez okovov (2012), kjer nemški King Schulz naredi nekaj, kar je bilo tri leta pred ameriško državljansko vojno povsem nezaslišano: osvobodi črnskega sužnja Djanga in še več – pred samim Lincolnom mu omogoči, da odpravi suženjstvo, sicer le na neki plantaži. In te »revizionistične linije« se Tarantino drži tudi v Bilo je nekoč v Hollywoodu: pokol Sharon Tate in njenih prijateljev v vili Romana Polanskega, delo štirih vernikov Charlesa Mansona, se ni zgodil, čeprav je film vse od napisa Cielo Drive nanj namigoval. Toda Bilo je nekoč v Hollywoodu vseeno ne mine brez finalnega pokola, ki pa ga je najbrž treba vzeti kot tarantinovsko filmsko maščevanje Mansonovi sekti, ki je s tem pokolom uničila tudi hipijevsko gibanje. Res je, da se je tudi Manson hotel maščevati, toda filmsko maščevanje je vendarle samo spektakel.