Drobna oglaševalska prevara glede brezplačnosti za deset evrov lepo nakazuje prevladujoči kontekst muzejske eksploatacijske mašine, ki jo je pred petnajstimi leti zagnala Občina Pivka ob podpori Slovenske vojske in njenega muzeja, ministrstva za obrambo ter ljubiteljskih zanesenjakov. Lokalni skupnosti, ki je, kot sami radi poudarijo, zaradi prisotnosti jugoslovanske vojske desetletja lahko le nemo opazovala kolone turistov, je uspelo minulo breme obrniti v lastno korist. Pretvorba »odpisanih vojaških sredstev« razpadle države v tehniško dediščino, torej v register simbolnega, je bila med temeljnimi taktičnimi postopki, ki so omogočili razvoj izredno uspešnega turističnega središča. Danes se to ponaša že s 50.000 obiskovalci na leto, šele letos, nekako obotavljaje, pa ga je ministrstvo za kulturo vpisalo v razvid muzejev.
Značilnost tržno naravnanega upravljanja dediščine je razmišljanje v paketih, kjer tudi osamosvojitvena vojna lahko postane tržni produkt. Tako Javni zavod za upravljanje dediščine in turizem Pivka agilno bogati ponudbo, ki so ji letos, na primer, dodali simulator letenja s sovjetskim letalom MiG-21. V ponudbo je že tretje leto vključen tudi ogled depojev, ki si jih je (brez doplačila) mogoče ogledati predvsem v poletnih mesecih. Stavba D je v nasprotju s celotnim kompleksom, ki ga je ministrstvo za obrambo leta 2013 podarilo Občini Pivka, v lasti ministrstva za kulturo, ki z njo rešuje prostorsko stisko hranjenja predmetov iz zbirk treh državnih muzejev: Tehniškega muzeja Slovenije (TMS), Narodnega muzeja Slovenije in Muzeja novejše zgodovine Slovenije (MNZS), ki depoje tudi upravlja.
Posvetitev v muzejsko zaledje
Sožitje je posrečeno tako kulturnopolitično – državni muzeji s svojo strokovnostjo dvigujejo raven PVZ, ta pa jim v zameno ponuja popularizacijo in občinstvo, ki ga sicer ne bi dosegli – kot tudi dramaturško. Razpoloženi obiskovalci v pričakovanju »doživetij« naletijo na zgledno urejen prikaz depojev kot zaledne muzejske prakse. Obisk s performativno noto, kjer vodnica za obiskovalci – sicer čisto nespektakularno – zaklene vrata, vzbudi občutek, da smo posvečeni v skrivnost. In čeprav vabilo na spletu izpostavlja izjemnost posameznih razstavljenih predmetov – najstarejši, največji, najtežji, legendarni, prvi… –, je glavna značilnost muzejskih zbirk njihova serialnost, torej mnoštvo enakega. In v pivških oglednih depojih se je bomo naužili. Na policah vlada red muzejskih (muzealskih?) kategorij, disciplin in higiene. Kar šteje, so serije računalnikov, šivalnih strojev, smuči, pinj, preš, zunajkrmnih motorjev, stolov, televizijskih sprejemnikov in tako naprej. Pogledi obiskovalcev drsijo čez razstrupljene in razprašene postroje predmetov, ki ustvarjajo pomirjujoč vizualni raster. Nevsiljivo vodenje nam dopušča, da se vživimo v tiste eksponate, ki so pomembni za nas (»Glej, na tem sem pa jaz računala v službi!«). V aktu muzealizacije vsakdanjega, še niti ne polpreteklega življenja najbolj nazorno vlogo odigrajo prav odsluženi predmeti tehniške dediščine, ki podpirajo ideologijo napredka.
Državljanska uteha
Še nedavno so bile tudi muzejske razstave zelo podobne tovrstnim serijskim razvrstitvam. V sodobnem muzealstvu sicer vlada trend pripovedovanja zgodb, prostorskega nastopa skrbno odbranih muzejskih predmetov, insceniranih v bolj ali manj dramatično in tehnološko podprto scenografijo, ki naj bi obiskovalcu zlezla pod kožo. A izkaže se, da lahko ob vsem tem spektaklu parka skoraj enako učinkovito delujejo tudi muzejski predmeti v svojem »stanju pripravljenosti«, pasivno zloženi na kovinske industrijske stalaže in osvetljeni z jarko lučjo, ki jih diskretno brnenje razvlažilnih naprav povezuje v pravo malo celostno umetnino, Gesamtkunstwerk. Smo v resničnih depojih, zakladnici državnih muzejev, ki pa so hkrati zelo očitno, prav po brechtovsko prirejeni za javnost. A v nasprotju z Brechtovo doktrino, ki dekonstruira iluzijo, da bi v gledalcu sprožila kritičen odziv, ta razstava ne proizvede potujitvenega učinka. Nasprotno. Obiskovalci muzejsko-zabaviščnega kompleksa se v oglednih depojih iz potrošnikov za hip vzpostavimo kot državljani, obredno potopljeni v bistvo kulturne dediščine kot modernega izuma. Pritrjujemo konceptu merjenja, klasifikacije in konserviranja lastnega sveta. Če PVZ stavi na prikaz vojn kot »bitk materialov« (po Brechtu), je snovalcem odprtih depojev v Pivki uspelo vzpostaviti apoteozo muzeja kot ustanove, ki izbrane materiale izvzema iz obtoka, tudi vojnega, ter jih ohranja za večnost. Slednjo pa v sodobni sekularni družbi krvavo potrebujemo, da osmislimo svoja mezdna, če ne celo prekarna življenja.
