Instalacija Zajtrk na travi, s katero sta se januarja 1999 v Galeriji Kapelica pod imenom Eclipse prvič predstavili dve mladi umetniški ustvarjalki, je tako za občinstvo kot za stroko pomenila nemajhen šok: po umetnem zelenilu so bile posejane fotografije v družbi plastičnih dildov in raznih simbolno nabitih predmetov, kič se je mešal s pornografijo in namigi na aktualne razmere v družbi. Ta sočna parodija potrošniške kulture je umetnicama čez noč prinesla naslov »prvih slovenskih porno div«, z naslednjimi projekti, v katerih sta v maniri »soft porno kiča« obdelovali različne družbene tematike in rituale, pa sta se Samira Kentrić, danes uveljavljena ilustratorka in oblikovalka, ter Tina Kolenik, danes kostumografka in predavateljica na AGRFT, uveljavili kot eden najbolj svojevrstnih pojavov v slovenski sodobni umetnosti. Ob ustvarjalnem jubileju se vračata z razstavo Monstrum Nostrum (Naša pošast), ki jo bosta na povabilo zavoda Bunker predstavili na odprtju festivala Mladi levi.
Premor za premislek
Njun novi projekt prihaja po daljšem premoru – ta je trajal od leta 2012, ko sta v Cankarjevem domu pripravili vizualni performans EU si muove!, vendar z izvedbo nista bili zadovoljni. »Takrat sva slabo predvideli pogoje dela v instituciji, kjer vladajo drugačna pravila; svojega izraza in načina dela nisva znali prilagoditi okoliščinam. Ta neuspeh naju je prisilil v premislek najinih ustvarjalnih izhodišč, pa tudi tega, kakšne produkcijske razmere nama pravzaprav ustrezajo. V tem pogledu sva tak spodrsljaj nemara celo potrebovali.« Kadar imata dobro zamisel, vselej najdeta tudi način, da jo uresničita, poudarita, in to še najraje takoj. »Prijavljanje na razpise in čakanje na rezultate se ne obnese, saj naju lahko vmes začne zanimati kaj drugega.«
V naslednjih letih sta se posvečali vsaka svojim projektom, sčasoma pa se je začela ponovno krepiti želja po skupnem ustvarjanju. Ko sta ugotovili, da se približuje dvajseta obletnica njunega prvega podviga, sta se odločili, da bosta za to priložnost nekaj pripravili – četudi zgolj za lastno veselje. »Kajti obstajajo projekti, ki jih lahko narediva samo skupaj. V njih nekako združiva tisto, kar ne spada povsem v okvir samostojnega delovanja vsake od naju, čeprav se tega dotika tako po vsebinski kot formalni plati; morda bi lahko rekli, da je Eclipse sublimacija najinega siceršnjega početja.«
Odločili sta se za tematizacijo ksenofobije ter odnosa do drugačnosti nasploh, nato pa razmišljali o primernem pristopu. Navdih jima je ponudila razstava Invazivke na poti, ki je bila postavljena v avli ministrstva za okolje in prostor; obravnavala je tujerodne vrste in njihovo širitev v naše kraje, med drugim pa tudi, »kako preprečiti njihov negativen vpliv na naravo, gospodarstvo ter zdravje ljudi«. Ugotovili sta, da gre pri opisu razstave s strani prirediteljev za povsem enak tip diskurza, kakor ga uporablja državna administracija, a tudi del politike in medijev, ko govori o človeških »tujerodnih vrstah«, naj gre za priseljence, begunce ali koga drugega, ki ni »naš«. Osnovni izziv je bil, kako to govorico vizualizirati – seveda z lastnimi telesi, kot sta to počeli tudi doslej.
Obredno čiščenje »tujosti«
Dejavno sta se začeli na projekt Monstrum Nostrum pripravljati avgusta lani. Začeli sta oblikovati vizualni material, sledili so poskusni posnetki, nazadnje pa snemanje v naravnem okolju: uprizorili sta več človeških »invazivnih vrst«, ki jih doživljamo kot »nevarne«, ter obred krsta, ki pripadnika tuje vrste s pomočjo vode očisti preteklosti in mu tako omogoči članstvo v skupnosti. Razstavo bodo sestavljali videoposnetki teh iniciacij, ki se bodo vrteli na zaslonih, njeno nocojšnje odprtje pa bo dopolnil priložnostni performans, v katerem bosta svoji telesi obredno očistili tujosti. »Ta se sicer navezuje na razstavo, ki pa je samostojna celota.«
Kljub temu, da uporabita motiv zakramenta, ne pričakujeta podobnih zapletov kot leta 2007, ko sta v performansu In emotion we break - V čustvih se zlomimo parafrazirali podobo Marije zavetnice s plaščem in jo upodobili golo, zaradi česar sta si prislužili ovadbo zaradi domnevne žalitve verskih čustev. »Glede konkretnih simbolov so ljudje morda bolj občutljivi, krst pa je precej splošen obred, ki je v nekem smislu le metafora.« Sicer pa menita, da je vsak pravi simbol večplasten in različnim osebam lahko pomeni različne stvari. »Pri protestih zaradi njihove uporabe gre zato morda bolj za poskus prilastitve pravice do interpretacije kot pa za resnično prizadetost.«
Ni trajne osvoboditve
V novem projektu tudi ni pornografskih elementov, značilnih za nekatere njune zgodnejše projekte. »V ospredju najinega dela ostaja telo, vendar se nama tu ni zdelo potrebno, da bi se osredotočili na tiste njegove dele, ki jih običajno povezujemo s pornografijo.« Kljub temu gre za podobe, ki želijo pritegniti gledalčev pogled in ga prisiliti, da do njih zavzame stališče. »Pravzaprav je delo Eclipse kot bombon s krvavo sredico: s prijetno obliko obljublja okusno vsebino, ki pa se izkaže za preveč travmatično, da bi bila udobna.« Enako neusmiljeni sta v svojih projektih tudi do sebe. »Če recimo govorimo o performansu, mora biti ta predvsem izziv za naju; kajti vedno se lotiva nečesa, kar preskuša najine meje.« Pitje človeške krvi v performansu In vino veritas (2011) je bilo le eden teh primerov. »Vsi so nama odsvetovali to početje, vendar sva preživeli!«
Erotična razsežnost njunih produkcij tudi sicer ni bila le sama sebi namen, temveč je praviloma delovala kot svojevrsten komentar k vsakokratni vsebini, pa naj je šlo za položaj ženskih umetnic (Venerin test, 1999) ali jalovost politične govorice o spravi (Pax Slovenica, 2004). »Seveda se tudi jasno zavedava, da z uporabo teh elementov doseževa dodatno pozornost, in v tem smislu jih torej izrabljava za svoje namene.« Tudi zato je precej verjetno, da se bosta k žanru »porno kiča« nekoč še vrnili. »Odnos do telesnosti ostaja ena glavnih točk najinega zanimanja, pri čemer ugotavljava, da telesa ni mogoče trajno osvoboditi, temveč ga je treba osvobajati ves čas, saj se s staranjem nenehno porajajo novi tabuji in predsodki v zvezi z njim. Zato je telo vselej izzivalno.« Kako pogosti bodo njuni prihodnji projekti, sicer še ne vesta. »Pa saj bo kmalu 25. obletnica najinega sodelovanja, ki je tudi ne bova mogli spregledati,« skleneta v smehu.
