Ni tako samoumevno, da baročno graščino, znano predvsem po grofu Blagaju, naseljuje prav muzej. V 90. letih se je namreč tedanja občina Dobrova - Horjul - Polhov Gradec soočala tudi s tehtnim predlogom likovnih umetnikov, da propadajočo stavbo – odsluženo šolo – nameni ustvarjanju. Namesto ateljejev, ki verjetno ne bi pripomogli k razvoju izletniškega turizma, je ponudba te destinacije danes razpeta med nacionalnim in lokalnim. V Sloveniji je to sicer pogost, a zahteven model upravljanja nepremične kulturne dediščine, saj terja veliko znanja, usklajevanja različnih interesov in uradniške rahločutnosti, s katero se država v zadnjih letih ne more pohvaliti.
Umetnost umeščanja
Razliko v ponudbi zazna tudi obiskovalec prenovljenega graščinskega kompleksa v Polhovem Gradcu, ki danes lahko izbira med ogledom tematskih nacionalnih zbirk Tehniškega muzeja Slovenije (TMS) na eni in domoznanskim Krajevnim muzejem, petkovimi čajankami z Rihardom Ursinijem Blagajem in baronico Antonijo Polhograjsko ter otroškim doživljajskim parkom polha Rogovileža na drugi strani. Torej na strani lokalnega javnega zavoda Polhograjska graščina, dejavnega že iz let njene negotove usode. Kako ta fuzija žanrov muzealskega realizma, kostumirane eksploatacije historičnega prizorišča in pravljičarstva vpliva na interpretacijo ene najpomembnejših tem 21. stoletja?
TMS je Muzej pošte in telekomunikacij pridobil leta 1985 s samoupravnim sporazumom s Pošto Slovenije, ki se ji je nato pridružil še Telekom Slovenije. Sprva je deloval v Starološkem gradu v Škofji Loki, leta 2008 pa so ga preselili v Polhov Gradec. Nadaljuje torej kariero dislociranega muzeja (matično razstavišče v Bistri, uprava v Ljubljani) na popolnoma arbitrarno določeni lokaciji. To dejstvo se kustosi trudijo omiliti s poudarjanjem podatka, da se je z muzejem v kraj vrnil poštni rog družine Tomšič, ki je imela v drugi polovici 19. stoletja tu zakupljeno pošto, in z interaktivnim didaktičnim gradivom za najmlajše, ki uvaja zgodbo o kraju.
Zgodovina naše komunikacijske hrbtenice
Razstavi o zgodovini pošte ter razvoju telekomunikacij sta sicer zasnovani nivojsko, vendar prevladuje komunikacija z najmlajšimi obiskovalci. Dosledno je izpeljana tudi prilagoditev muzejske poti slepim in slabovidnim, ki je nastala leta 2015. Koncept obeh razstav v koordinaciji kustosinje Estere Cerar sledi kronološkemu razvoju storitve oziroma tehnologije prenosa informacij in pri tem lovi sorazmerje med svetovno zgodovino (imperijev, izumiteljev, patentov in podobno) ter razvojem skozi različne državne ureditve na ozemlju Slovenije.
Slednjega je do leta 1950 skrbno preučila Ljudmila Bezlaj Krevel, prva kustosinja muzeja, snovalci nove postavitve pa so očitno imeli največ težav s prezentacijo stanja v sodobnem, še nepozgodovinjenem času. Razstava o razvoju poštnih storitev se namreč izteče v shematski prikaz dejavnosti podjetja ter postroj različnih prevoznih sredstev, razstava o telekomunikacijah pa v arheologijo infrastrukture – fragmentov napeljav. Po implikacijah, ne pa tudi v prezentaciji, izstopa neugleden kos kabla, ki je neposredno povezoval Mussolinijevo in Hitlerjevo pisarno, izkopali pa so ga pri Kobaridu pred desetimi leti. (Zanimivo, da dobrega pol metra tega istega kabla lahko vidimo tudi na stalni razstavi v Muzeju novejše zgodovine.)
Formalno sta razstavi lična zmes čtiva na panojih (z motečim odsevom osvetljave), tradicionalnega, skoraj depojskega nizanja starih aparatov, mestoma podprtega s povečavami črno-belih fotografij njihove sočasne rabe iz uradov, pisarn in obratov, ter z bolj ali manj duhovitimi povečavami tematskih karikatur brez navedbe vira. Tu so še delne rekonstrukcije poštnih uradov z očitno nepogrešljivimi, bolj ali manj grotesknimi kostumiranimi lutkami in številne interaktivne postaje, prilagojene predvsem otrokom. Izvirne robustne slikanice sta zasnovali Ajda Kozjek in Irena Marušič. Pohvaliti velja smiselno integracijo zvočnega gradiva, nastalega v okviru evropskega projekta Zvoki sprememb, in (malce pretogo) prebranih pričevanj anonimnih občanov o izkušnjah s telefoniranjem, ki so jih v raziskovalni nalogi zbrali učenci osnovnih šol po Sloveniji in jih obiskovalec lahko posluša prek bakelitnega telefona.
Od podržavljenih storitev do poblagovljenih državljanov
Zbirka poštnih znamk je na tej razstavi pravzaprav najbolj ekspliciten prikaz menjave politične oblasti in naglice, s katero se je morala ta vsakič znova vzpostaviti v obdobjih prehoda. Posebno državotvoren pomen ima seveda Vavpotičev verigar, motiv prvih slovenskih znamk iz leta 1919, za katerega je že avtor sam potožil, da je komisija izbrala »gladek simbolični kič«. Drugi izstopajoči detajl iz sicer presenetljivo afirmativne pripovedi o razvoju poštnih in telekomunikacijskih storitev izhaja iz obsežnejše razstave Telegrafistke in telefonistke iz leta 2014 in vpelje temo zaposlovanja žensk v poštni službi oziroma nastanka novih, tipično ženskih poklicev, ki pa z razvojem tehnologije doživijo tudi svoj zaton.
Na koncept stalnih razstav TMS v Polhograjski graščini vpliva več okoliščin – prva je zagotovo narava ustanove, ki tehniško dediščino obravnava predvsem kot zgodovino izumljanja, proizvodnje, delovanja in uporabe. Katere razsežnosti tehnološkega napredka pri tem zanemari, postane razvidno ob prikazu naprav, ki so nam najbližje. Mobilni telefoni starejšega datuma, še posebno zbirka zgodnjih Mobitelovih, poimenovanih po pticah, nam morda lahko vzbudijo nostalgijo, obenem pa se danes že vsi zavedamo njihove tektonske vloge pri nadzorovanju in poblagovljenju človeštva.
Ker je Telekom Slovenije soustanovitelj muzeja, morda zato kustosi »ne grizejo roke, ki jih hrani« – vseeno pa je težko spregledati, da je otrokom v predzadnji sobi na voljo sprostitev v obliki aplikacije za mobilni telefon, s katero si lahko med počitkom na blazini za nagrado maličijo lastne obraze. Muzej tako sramežljivo legitimira kulturo selfijev in igrifikacijo družbe, ki je v muzejski svet smelo vstopila prav prek (komercialnih) znanstvenih muzejev in centrov. A morda je tretja nenavadna okoliščina, ki omogoča prezrtje družbenih in političnih implikacij tako imenovane informacijske družbe, prav umestitev teh, za našo prihodnost tako aktualnih zbirk v historično okolje, ki se zlagoma spreminja v romantizirani tematski park.
