Tandem Eclipse, ki ga sestavljata vizualni umetnici Samira Kentrić in Tina Kolenik, letos obeležuje dvajseto obletnico delovanja – toliko je namreč minilo od razvpite instalacije Zajtrk na travi, ki sta jo januarja leta 1999 predstavili v Galeriji Kapelica ter z njo šokirali slovensko (ne le umetniško) srenjo. Medtem sta se s številnimi projekti, v katerih sta v maniri tako imenovanega soft porno kiča obdelovali različne družbene tematike in rituale, naj je šlo za položaj ženskih umetnic v Venerinem testu ali nezaceljene rane zgodovine v Pax Slovenica, uveljavili kot eden izmed najbolj svojevrstnih pojavov v slovenski sodobni umetnosti. Po več kot sedmih letih ustvarjalnega premora se ob jubileju vračata s projektom Monstrum Nostrum (Naša pošast), ki ga bosta z razstavo ter spremnim performansom predstavili 24. avgusta, na uvodni večer letošnjega festivala Mladi levi, kjer so ju izbrali za letošnji festivalski umetnici.
Za prvi vtis o prihajajočem podvigu sta Eclipse poskrbeli v torek zvečer na preddogodku festivala, ko sta v Ulični galeriji v Vegovi ulici odkrili triptih fotografij, naslovljen kot Monstrum Nostrum – udomačitev tujerodnih vrst v naših vodah (predogled). Omenjena galerija na prostem, ki pod okriljem podjetja Tam-Tam že dlje časa deluje na opuščenem plakatnem panoju, tako mimoidočim ponuja podobe nekakšnega krsta (direktor fotografije je bil Dejan Ulaga), ki že nakazujejo vsebino novega projekta; v njem se namreč umetnici sprašujeta, »kdo so današnji drugi, kdo se mora oprati v vodi, preden lahko stopi na našo stran in kdo s(m)o pošasti«.
Vzgib za Monstrum Nostrum sta Eclipse dobili ob razstavi Invazivke na poti, ki je bila spomladi v avli ministrstva za okolje in prostor – tam so o njej zapisali, da prikazuje, kaj so tujerodne vrste, kako pridejo k nam, na kakšen način se širijo in kako preprečiti njihov negativen vpliv na naravo, gospodarstvo in zdravje ljudi. Umetnici sta ugotovili, da gre za povsem enak tip govorice, kot ga drugi deli državne administracije, pa tudi politika in mediji, uporabljajo za »človeške tujerodne vrste«, kot so begunci in begunke, migrantke in migranti. »In to govorico želiva vizualizirati. Skozi podobe izpostavljava znani postopek tukajšnjega zakramenta, ki pripadnika ali pripadnico tuje vrste s pomočjo vode očisti preteklosti in ji tako omogoči članstvo v skupnosti; v njej mora nekdanji tujek prevzeti lokalne vrednote in navade, s čimer naj bi se še dodatno izničilo možnost negativnega vpliva na okolico,« pojasnjujeta. gb
