Ob glavni železniški postaji v Singapurju, kjer po navadi izstopim na poti iz službe domov, je večja trgovina z živili. Kadar mi žena sporoči, da bi potrebovala nekaj za večerjo, se po navadi ustavim ravno v tej trgovini, ki je klasičen primer večjih trgovin, kot jih poznamo v Sloveniji. Nahaja se v kletnem delu nakupovalnega središča, in ko po nakupu želite plačati, se postavite v vrsto na blagajni in po plačanem računu greste domov. Blagajn je bilo vse do nedavnega natanko 15. Že pred nekaj meseci pa sem opazil novost, ki se vedno bolj širi, ne samo v trgovinah, ampak povsod, kjer je to mogoče. Blagajn z blagajničarkami je vedno manj, medtem ko je samopostrežnih blagajn vedno več. Frekvenca osebnega stika s trgovko je tako zmanjšana na minimum in na tisti strani trgovine, kjer so avtomatske blagajne, stoji samo ena punca, ki kupcem v primeru težav pomaga pri plačilu. Podobno situacijo smo kot družina začeli doživljati vedno pogosteje tudi na letališčih. S prtljago pridete na oddelek za odhode, in ko želite prevzeti vozovnice, vas napotijo proti terminalu, kjer si najprej sami natisnite karte, nato pa se pod budnim spremstvom uslužbenke, ki vas spremlja kot senca, usmerite do druge točke, kjer spet s pomočjo naprave v sistem vnesete podatke tudi o prtljagi, ki se po tekočem traku odpelje v notranjost zgradbe, vi se pa napotite proti mejni kontroli.
Avtomatizacija in digitalizacija sta nezaustavljiva procesa in v mnogih primerih dobrodošla novost današnje družbe. Spomnim se časov, ko je družina morala vložiti p...
Že nekajkrat se mi je v Singapurju zgodilo, da je blagajničarka ali trgovka z mano avtomatsko začela pogovor v mandarinščini (uradnem jeziku kitajske...