Veliko je filmov, ki si jih marsikdo zapomni tudi ali celo predvsem po avtomobilih. Dokaj malo pa je filmov, ki ime avtomobila ali z njimi povezane tematike nosijo v naslovu. Če izvzamemo nekatere, ki so tako ali drugače povezani z angleškimi besedami za vožnjo (drive), dirko (race) ali avtomobil na splošno (auto, car) ter njihovimi izpeljankami, jih je celo zelo malo. Pa še skoraj vsi imajo zraven kakšno priponko. Denimo The Yellow Rolls-Royce iz leta 1964, Ljubezenski hrošček (The Love Bug) iz leta 1968, pri čemer se hrošček nanaša na Volkswagnovega hrošča, Corvette summer iz leta 1978, Pink Cadillac iz leta 1989 ali Dolan's Cadillac iz leta 2009. In jih že počasi zmanjka. No, je pa tudi izjema, in sicer film Clinta Eastwooda, v vlogi režiserja in glavnega igralca, iz leta 2008 z naslovom Gran Torino.
Da, brez dodatkov kakšne barve, lastnika, letnega časa ali česa podobnega, enostavno in samo Gran Torino. Verjetno ni treba poudarjati, da gre za ime avtomobila, in sicer Fordovega gran torina. V osnovni različici (ford torino) so ta avto proizvajali med letoma 1968 in 1976, v verziji gran torino in gran torino sport pa od leta 1972. In čeprav je naslov filma Gran Torino, je »zvezda« filma dejansko primerek odlično ohranjenega temno zelenega gran torina sport, prav tistega letnika, ko so avto sploh začeli proizvajati – omenjenega 1972.
Zapusti ga svojemu sosedu
Čeprav je težko zanikati, da je gran torino, katerega »filmski« lastnik je upokojeni vojni veteran Walt Kowalski (Clint Eastwood), pomemben del celotne zgodbe, je poanta filma drugje in z avtomobilom nima posebne povezave. Tako ga v filmu niti ni opaziti pogosto, veliko pa pove tudi podatek, da sploh ni nobenega kadra, v katerem bi ga lastnik vozil. Se pa Kowalski vseskozi naokoli vozi še z enim fordom, pick-upom F-100, prav tako letnika 1972. Kakor koli, na začetku filma, ko Waltu umre žena, ta gran torina, jezen, ker je z njega snela prevleko, »predstavi« svoji vnukinji, ki se potika po garaži. Malce kasneje pa postane del zgodbe, ker mu ga poskuša, zato da bi ga sprejeli v lokalno tolpo, ukrasti sosedov fant Thao (Bee Vang).
Kasneje Thao, da bi se odkupil za svoje dejanje, nekaj dni Kowalskemu pomaga pri različnih opravilih in takrat denimo za nekaj trenutkov spet opazimo avto, ki ga Thao skrbno opere. Ob tem med sosedskim piknikom Kowalski omeni, da je v prav tega gran torina sam vgradil volanski obroč (po vojni je namreč dolgo delal v Fordu), ko sta s Thaom že v res dobrih odnosih, pa mu celo ponudi, da bi mu avto posodil, da bi šel z njim na zmenek. Šele ko Kowalski umre in pri branju oporoke njegova presenečena družina izve, da je gran torina zapustil prav Thau, v naslednjem, zaključnem kadru filma tega pokažejo za volanom avtomobila, ki ga takrat šele prvič vidimo, kako se pelje.
Pet let dela
No, je pa Kowalski, izredno ponosen na odlično ohranjenega gran torina z originalno zeleno barvo in posebno črto ob boku, vseeno postavil nekaj pogojev, da je ta pripadel Thau. Na primer, da ne »odreže strehe, kot to radi počnejo razni 'pozerji', da ne spreminja barve in bog ne daj na karoserijo nariše kakšnih plamenov, kot to počno 'kmetavzarji', ter da nanj ne posadi spojlerja, ker je to videti grozno«. Če se bo držal vsega tega, je njegov.
Filmski gran torino sport je bil sicer tudi dejansko originalni primerek avtomobila, ki ga je Eastwood sam našel na spletu med ponudniki rabljenih vozil. Njegov prejšnji lastnik, možakar po imenu Jim Craig, je kasneje razložil, da je bilo potrebnih kar pet let dela, da ga je spravil v tako dobro stanje, ko ga je prodal, pa si ni niti predstavljal, da bo ta avto postal filmska zvezda. Filmski primerek gran torina sport je sicer premogel motor z okoli 300 konji moči, skupno so teh avtomobilov, ki so predstavljali vrh ponudbe modela, izdelali 92.033 primerkov, tako opremljenih z različnimi dodatki, kot je bil filmski (dve dvojni izpušni cevi, platišča magnum 500…), pa vsega 351. Po koncu snemanja ga je, kakopak, od studia Warner odkupil Clint Eastwood.
