Fordov mustang je najbolje prodajani ameriški športni avto vseh časov. Da pa je sploh zapeljal na cesto, v začetku 60. let minulega stoletja ni bilo samoumevno. Prav lahko bi se namreč zgodilo, da legende na štirih kolesih sploh ne bi bilo, če ne bi bilo njega, legendarnega poslovneža Leeja Iacocce, ki je po hudi bolezni v 95. letu starosti nedavno izgubil boj za življenje. Projekt mustang ga je namreč povzdignil do nebes, mu omogočil, da se je pojavil na naslovnicah revij Time in Newsweek, njegova priljubljenost, ker se je v karieri izkazal za rešitelja Forda in Chryslerja, pa je bila v določenem trenutku tako velika, da so ga nagovarjali, naj leta 1988 kandidira za ameriškega predsednika.
Njegova zgodba je tipično ameriška zgodba o uspehu. Rodil se je namreč italijanskima imigrantoma, ki sta srečo poiskala v Pensilvaniji. Po študiju je vedel, da bodo njegova prihodnost avtomobili, zato se je že leta 1946 zaposlil pri Fordu, in sicer v diviziji prodaje in marketinga. Hitro je opozoril nase s kampanjo »56 za 56«, pri kateri je avtomobile letnik 1956 ob 20-odstotnem predplačilu ponujal za 56 dolarjev mesečno. Šefi so v njem videli velik potencial, zato je novembra 1960 postal eden izmed podpredsednikov družbe. Znan je bil po tem, da je tvorno sodeloval pri razvoju in obliki številnih avtomobilov. Ob že omenjenemu mustangu (ta je podjetju zagotovil milijardni dobiček, pa čeprav je stal ugodnih 2400 dolarjev, namesto načrtovanih 100.000 so jih v prvem letu prodali 418.000) tudi escortu, ponovno pa je obudil tudi znamko Mercury. Kmalu je postal prvi mož Forda, a njun odnos z lastnikom Henryjem Fordom II. ni bil najboljši, zato je leta 1978 prejel odpoved, pa čeprav je tisto leto Ford ustvaril dve milijardi ameriških dolarjev dobička.
Odpustil je polovico delavcev
Pridružil se je Chryslerju, nekdanjemu delodajalcu pa je ukradel še nekaj sposobnih ljudi in začel s popolno prenovo znamke. Hitro je spoznal, da lahko podjetje reši le z zajetno finančno injekcijo, zato je nagovoril kongresnike, ki so mu odobrili 1,5 milijarde vredno posojilo. V zameno je moral zmanjšati stroške in racionalizirati poslovanje. Razvoj majhnih, učinkovitih in poceni avtomobilov se je izkazal kot zadetek v polno, državno posojilo, ki ga je podpisal predsednik Jimmy Carter, pa mu je uspelo poplačati sedem let pred prvotnim rokom. 1,7-milijardno izgubo iz leta 1980 je spremenil v 2,4-milijardni dobiček štiri leta kasneje. Tudi na račun delavcev, saj je odpustil polovico in zaprl nekaj tovarn. Prihodki so kmalu dosegli 26 milijard dolarjev, Iacocca pa je postal najbolje plačani ameriški poslovnež, katerega plača v denarju in delnicah je v letu 1987 dosegla 18 milijonov dolarjev. Svojo zgodbo pri Chryslerju je zaključil leta 1992, a ne za dolgo. Tri leta kasneje je pomagal milijarderju Kirku Kerkorianu pri sovražnem prevzemu, ki pa ni bil uspešen. Zato je bil toliko bolj žalosten leta kasneje, ko je podjetje bankrotiralo. »Žalosti me, ko vidim moje nekdanje podjetje, ki Američanom veliko pomeni, v težavah. To se ni zgodilo prvič, a nam ga je nekoč uspelo rešiti. Odgovorni se morajo pogovoriti z zaposlenimi, saj lahko le oni rešijo podjetje. Vsak dan se pogovarjam z ljudmi, ki so polni idej. Nihče si bolj od njih ne želi, da bi Chrysler preživel,« so bile njegove besede. Chrysler je vseeno bankrotiral, kar se je poznalo tudi Iacocci, saj je izgubil del pokojnine.
Biografija je postala uspešnica
»Če ne najdeš boljšega avta, kupi tega, ki si ga vozil. Od vas ne zahtevam, da kupite avto na zaupanje, temveč da ga preizkusite,« je eden izmed njegovih sloganov. Znamko Chrysler je vedno povzdigoval, saj je bil prepričan, da japonski konkurenti prodajajo občutno slabše avtomobile. Leta 1984 je izšla njegova biografija, ki je postala milijonska uspešnica. V njej je med drugim zapisal, da je zavoljo depresije postal materialist in da si je že pri 25 letih kot cilj zastavil, da postane milijonar. Tako je tudi živel. Potoval je v zasebnem letalu boeing 727, imel svoj apartma v razkošnem hotelu Waldorf Astoria v New Yorku, družil se je s Frankom Sinatro in ostalimi zvezdniki.
Leta 2007 je napisal še eno knjigo, v kateri je opisal, kako je leta 1988 nameraval kandidirati za ameriškega predsednika s sloganom Všeč sem si. Takratne analize so kazale na njegovo zmago. Premislil si je. Zanimivo pa je gotovo, da je leta 2000 na volitvah javno podpiral republikanskega kandidata Georga W. Busha, štiri leta kasneje pa njegovega nasprotnika, demokrata Johna Kerryja. Še pred tem je zavrnil ponudbo, da postane senator. Iacocca še danes velja za edinega poslovneža, ki je vodil dve podjetji izmed treh največjih ameriških avtomobilističnih gigantov. Po upokojitvi je investiral v električna kolesa in oljčno olje, veliko sredstev je vložil tudi v raziskave diabetesa; zaradi komplikacij kot posledice sladkorne bolezni mu je namreč umrla žena. »Življenje sem začel kot sin imigrantov, a sem kljub temu postal predsednik uprave dveh podjetij. Ko mi je to uspelo, sem se počutil kot na vrhu sveta. A vse to mi ni bilo dovolj,« je dejal leta pred smrtjo. Kljub smrti živi še naprej. Mustang namreč še danes sodi med prodajno najuspešnejše športne avtomobile.