Prekmurščina je narečje, ki s haloškim, prleškim in slovenskogoriškim govorom sestavlja panonsko narečno skupino. »Če bi torej kdo želel spet obnoviti zgodbo iz 18. stoletja, v kateri imajo Prekmurci svoj knjižni jezik, bi ga vprašali po zdravju,« šaljivo začenja pogovor ob današnjem prazniku profesor z mariborske filozofske fakultete Marko Jesenšek, avtor monografije Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem.
»Prekmurci imajo do svojega narečja zelo razvit čut in danes je njihova literatura na področju narečnega pisanja daleč najboljša v slovenskem prostoru. Spomnimo se le pesmi pokojnega Milana Vincetiča pa del Ferija Lainščka, med porabskimi avtorji izstopa Francek Mukič… A to, da imamo v nekem narečju književnost, še ne pomeni, da gre za knjižni jezik.« Knjižni jezik je namreč danes opredeljen kot najvišja socialna zvrst jezika z natančno določenimi pravili (slovnica, slovar, pravopis), enoten je po vsem slovenskem govornem območju, uporablja se tudi v okoliščinah javnega in uradnega sporazumevanja.
Izgubljena prva knjiga
Zakaj so imeli torej v 18. stoletju Prekmurci svoj knjižni jezik, denimo Primorci pa ne? Tudi Primorci so bili geografsko odmaknjeni od središča, pritrjuje sogovornik, a svojega tipa knjižnega jezika niso izoblikovali, ker so bili ves čas vezani na Trst, jezikovno so se zgledovali po Trubarju in Dalmatinu. Zgodba o prekmurskem knjižnem jeziku je bolj podobna Trubarjevi zgodbi na Kranjskem; Primož Trubar velja za ustanovitelja slovenskega knjižnega jezika, v katerem sta se mešala predvsem gorenjščina in dolenjščina. Sovpada z zahtevo protestantov, da je sporazumevanje med bogom in vernikom neposredno, kar pomeni, da mora vsak vernik brati sveto pismo v materinščini.
Domnevno prva prekmurska knjiga Agenda vandalica iz leta 1587 – nastala je malo za Trubarjevim Katekizmom (1550), prvo slovensko tiskano knjigo – je žal izgubljena, pojasnjuje Jesenšek, obstaja le korespondenca o njej. Prva ohranjena prekmurska tiskana knjiga je tako Mali katechismus, protestantski verski učbenik, ki ga je leta 1715 izdal Franc Temlin. Deset let kasneje pa je izšel še Abecedarium Szlowenszko, abecednik neznanega avtorja, po katerem so se prekmurski otroci učili branja in pisanja.
»Prekmurci so poznali knjige kranjskih protestantov, a jim je bil ta jezik nekoliko predaleč. Ko so leta 1771 dobili prekmurski prevod Svetega pisma Nove zaveze, za katerega je poskrbel Števan Küzmič – prvi Slovenec, ki je prevajal neposredno iz originala, grščine, ne kot drugi iz latinščine ali nemščine –, ni bilo več mogoče zamahniti z roko in govoriti zgolj o narečju. Pokažite mi eno samo narečje na svetu, v katerem imajo Sveto pismo! Nimajo ga, ker je to versko, filozofsko in umetnostno prezahtevno besedilo. Visoka pesem je v prekmurščini veliko bolj spretno umetniško ubesedena kot pri Trubarju, ki je prevajal bolj tehnicistično.«
Razvila sta se tudi strokovni in publicistični jezik, na primer v prvem prekmurskem časopisu Prijátel, umetnostni jezik pa se je potrdil predvsem v prevodih madžarskih romantičnih pesnikov. V leto 1774 sicer sega prva znana prekmurska posvetna pesem, in sicer pustna prigodnica Versus Vandalici Davida Novaka.
Kardoš in vendska teorija
Ko so se sredi 19. stoletja ob pomladi narodov združevale pokrajinske različice slovenščine, so Prekmurci povzročili nekoliko zmede, ki je trajala vse do konca prve svetovne vojne. »Katoliški prekmurski pisci so takoj sprejeli nove jezikovne oblike, evangeličanska manjšina, z duhovnikom, učiteljem, pisateljem in prevajalcem Janošem Kardošem na čelu, pa je to poenotenje napačno razumela kot katolizacijo Prekmurja,« pove Jesenšek.
Kardoš je zato knjige in učbenike še naprej pisal v stari knjižni prekmurščini, Madžari pa so mu dela izdajali in celo financirali. Kardoš je zgolj iskal »sponzorje«, a Madžari so na osnovi tega lahko izpeljali znamenito vendsko teorijo. Z njo se še danes neznanstveno manipulira in trdi, da prekmurski jezik ni slovenski, da naj torej prebivalci med Rabo in Muro ne bi bili Slovenci, temveč bi se morali asimilirati v madžarskem prostoru.
Jezikovno poenotenje po prvi svetovni vojni je tako za Prekmurje pomenilo, da so morali čez noč upoštevati slovensko knjižno pisavo, imeti v njej tudi šolski pouk in podobno, kar ni bilo enostavno, saj so bile razlike precejšnje, še opozarja sogovornik. A rad doda tudi, da je knjižni jezik za vse nas skoraj že prvi tuji jezik, večina se nas namreč rodi v narečju, knjižnega jezika pa se začnemo učiti od vrtca naprej. Prekmurskega narečja, ki je danes močan identifikacijski element za Slovence na levi strani Mure, tako danes tudi govorci ne razumejo kot vzporedno knjižno normo, temveč kot govor okolja. »In nemara jo bolj kot kaj drugega ogrožajo povsem nepotrebni podnapisi v knjižni slovenščini v filmih s prekmurskimi junaki in nasilje globalne angleščine. A prekmurščina, kjer raje gučijo po naše, kot govorijo slovensko, bo to preživela.«
Kaj pa porabščina?
Bolj ogrožena je porabščina, najsevernejše narečje prekmurščine. V slovenskem Porabju na skrajnem zahodu Madžarske, na desni strani reke Rabe do slovensko-madžarske meje, naj bi po podatkih madžarskega popisa prebivalcev iz leta 2011 živelo 2820 porabskih Slovencev. V času železne zavese stika s slovenskim prostorom niso imeli, to je bil tudi najbolj zaostal del Madžarske, izrazito agraren, zato se jezik ni veliko spreminjal, pripoveduje Jesenšek. Osnovna šola tam je sicer še dvojezična, a pouk ne poteka v celoti v slovenščini, v srednji šoli slovenščine ni več, tudi v cerkvi je ni več.
»In ko izgine jezik iz šole in iz cerkve, ga ni več. Bojim se, da dialektologi danes zapisujejo še zadnje besede porabščine, kamor kot zanimivost sodi tudi raba moških glagolskih oblik za ženske. V Monoštru še imamo slovenski dom, kjer ima svoje prostore časopis Porabje, radio imamo, a formalno so to še zadnji ostanki nekoč tam močnega slovenstva,« sklene Jesenšek. V zraku pa obvisi njegovo vprašanje: »Madžarščina je tam državni jezik, angleščina globalni, nemščina je jezik, ki daje ljudem zaposlitev, slovenščina bi bila torej njihov četrti jezik. Koliko ljudi pa danes govori štiri jezike?«
