Gordan Mihić je bil srbski scenarist, dramatik in režiser. V mladosti je delal kot novinar, nato pa zaslovel kot pisec scenarijev, kratkih zgodb in romanov. Pri 50 letih je postal profesor na Fakulteti dramskih umetnosti, kjer je predaval filmski scenarij. Bil je edini predavatelj brez univerzitetne diplome, slovel pa je po zelo dobro obiskanih predavanjih.
Tudi po upokojitvi je še naprej pisal, najraje zgodbe o malih ljudeh, čeprav sam ni maral tega izraza. Številni si ga bodo najbolj zapomnili po seriji Kamiondžije o dveh voznikih tovornjaka, ki po propadu podjetij, v katerih sta prej delala, poskušata preživeti na različne načine; na poti srečujeta različne stranke, ki so tako mali kriminalci kot oportunistični in premožni podjetniki. Kot je Mihić dejal v enem od intervjujev, je pri pisanju številnih zgodb o sodobnih avtoprevoznikih vsakič znova spoznal, da so v tem svetu vse stvari težke, počasne in se komaj kaj spreminjajo. Da življenje malih ljudi ni odvisno od njihovega dela, truda ali zmožnosti, ampak od družbenega razreda, ki mu pripadajo in ki deluje kot kastni sistem.
Kot scenarist je delal pri filmih in serijah, ki danes veljajo za klasike. Podpisal se je pod kultni film Emirja Kusturice Črna mačka, beli mačkon ter pod številne druge, ki veljajo za jugoslovanske klasike, med njimi Dom za obešanje, Balkan ekspres, Ko bom mrtev in bel ter Postali bomo prvaki sveta. Nazadnje je kot scenarist sodeloval pri serijah Vojna akademija, v kateri igra tudi slovenski igralec Primož Vrhovec, Nemanjići in Prvaki sveta.
Za svoje scenarije je dobil številne nagrade, med drugim prvo nagrado festivala filmskega scenarija v Vrnjački Banji leta 1979 za film Osvajanje slobode, štiri leta pozneje pa isto nagrado za film Balkan ekspres. Leta 1986 je v Pulju dobil zlato areno za film Srećna nova '49, v Vrnjački Banji pa je slavil še leta 1999 s filmom Črna mačka, beli mačkon. Dobil je tudi kristalno prizmo za življenjsko delo oziroma doprinos k srbskemu filmu.
Kljub številnim nagradam je nekoč dejal, da ob nobeni ni bil tako srečen kot takrat, ko se je v prvem letniku srednje šole v Beogradu anonimno prijavil na natečaj za kratko zgodbo. Poslal je več svojih zgodb, vsako pod drugim vzdevkom. Ko so v šoli na razglasitvi prebirali vzdevke nagrajenih zgodb, je Mihić na oder prišel šestkrat. Z denarno nagrado je kupil zimske škornje za svojo mamo, ročno uro za brata, slaščice za prijatelje in vozovnico za vlak do Sokobanje, kjer je odraščal in kamor se je rad vračal.
Kot so ob njegovi smrti zapisali srbski mediji, so nas njegove zgodbe učile, da se moramo smejati svojemu vsakdanu, saj bomo samo tako premagali bolečino in preboleli žalost, ter da moramo vedno iskati ljubezen in se zanjo boriti.
Gordan Mihić je bil poročen z igralko Vero Čukić, s katero sta se spoznala leta 1969 na ladji, ki je plula na Hvar. Ona je snemala film Goli čovik, Mihić pa je kot novinar pisal reportažo s snemanja filma. Še istega leta sta se poročila, o njuni zvezi pa krožijo različne anekdote. Vera je bila na primer hči pravnikov, ki so se zelo zanimali za umetnost, njuno ljubezen za slikarstvo pa sta prenesla tudi na Vero, ki je nekega dne naslikala sončnice med sončnim zahodom. Sliko je ponosno postavila na vidno mesto, ko pa je Mihić prišel domov, je rekel: »Kakšen kič pa je to, pa ja nisi tega kupila?« Vera je pozneje govorila, da še sama ne ve, kako je preživela takšno pripombo, je pa slika pozneje končala v enem od Mihićevih filmov. Njuna hči Ivana Mihić je igralka in producentka.
