Sigurdsson je v Motovunu zastopal ekipo filma Beli, beli dan režiserja Hlynurja Pálmasona, trenutno enega najobetavnejših mladih filmskih ustvarjalcev. V njegovem imenu je sprejel tudi motovunski propeler za najboljši film festivala.
Je res, da je »beli, beli dan« na Islandiji ime za vremenski pojav?To je nekaj, kar se pogosto zgodi v vzhodnem delu Islandije. Zelo je megleno, meglena so vsa poletja, vsi dnevi. Po drugi strani tako rečemo tudi, ko je vse pobeljeno s snegom, pa še naprej sneži, tako da ne vidiš ničesar razen beline. Zato beli, beli dan.
Režiser Hlynur Pálmason je trenutno verjetno eno najobetavnejših imen v evropskem filmu. Kako je bilo sodelovati z njim?Bila je čudovita izkušnja. Z njim sem sodeloval že v njegovem diplomskem filmu na akademiji – tako dobro sva se ujela, da sva se odločila, da morava skupaj posneti še kaj. Scenarij za film Beli, beli dan je zato napisal prav z mislijo name v glavni vlogi. O zgodbi sva se pogovarjala pet let, preden smo film posneli. Kar naprej mi je pošiljal nove ideje, skiciral je prizore, predvajal mi je glasbo, kazal umetnine, jaz pa sem z njim delil svoje ideje. Vlogo sva v tem smislu napisala skupaj. Ko sem prebral scenarij, se mi je zdelo, da sem z njo tako povezan, da bo šlo za nekaj več kot le igranje.
Za vlogo ste v Cannesu dobili nagrado za obetavnega igralca – vzhajajočo zvezdo. Verjetno to ni nagrada, na katero bi človek pomislil pri 56 letih, po približno osemdesetih nastopih v filmih in televizijskih serijah…Zelo sem bil presenečen. Mislil sem, da gotovo obstaja kakšen mlad igralec, ki bi mu morali dati to nagrado prej kot meni. Žirijo sem o tem povprašal, pa so mi rekli: »No, stari, zdaj pa nehaj. Morda si prestar za Islandijo, za svet pa še nisi.« Zelo so velikodušni, rekli so, da niso mogli drugače.
Kar nekajkrat ste igrali ruske like, na primer v K-19: Črna vdova, ki ga je režirala Kathryn Bigelow, ali v filmu Everest Baltasarja Kormákurja. Kako je šlo?Malo me je sram. Nisem Rus, ne znam rusko. No, znam nekaj besed, a ne bi hotel, da jih kdo sliši. Sem pa nekoč v gledališču pel pesem v ruščini, a sem za to imel jezikovnega svetovalca.
Sodelovali ste tudi v velikih hollywoodskih produkcijah – na primer v filmih Liga pravičnih in Magične živali. Kako bi ju primerjali z igranjem v avtorskih filmih?Morda se zdi, da sta ta dva tipa filmov popolnoma različna, a v resnici gre vedno za eno in isto delo, za en in isti filmski jezik – le okolje je večje, morda bolj industrijsko. Pri Magičnih živalih je sodelovalo tako veliko ljudi, da si tega prej sploh nisem znal predstavljati. Vse teče kot po maslu, vse je zelo premišljeno. Pri islandskih avtorskih filmih mora biti vse premišljeno na drugačen način, ker smo kot majhna produkcija veliko bolj pod vplivom zunanjih dejavnikov – denimo že vremena, saj ne snemamo v studiih. Kar naprej moraš pripravljati rezervne načrte. Pri Belem, belem dnevu sem imel na neki način še veliko več odgovornosti kot pri velikih filmih – bil sem pač v glavni vlogi.
Z Islandije zdaj že kar nekaj let prihajajo res odlični filmi. Kaj menite, zakaj ravno zdaj?Toliko stvari je – mislim pa, da je v ospredju dejstvo, da kot narod radi pripovedujemo zgodbe. To je naša dediščina, pripovedujemo pa tudi poslušamo zgodbe. To nas hrani. Danes je tudi zelo lahko posneti film, začneš lahko že mlad – film pač posnameš na telefon. Na Islandiji je na neki način to še lažje, ker nas je tako malo. Če dobiš res dobro idejo, lahko poveš prijatelju, on pa reče: »Dajva!« Morda ima strica, ki ima primerno hišo… Drug drugemu si pomagamo izpeljati takšne stvari, dobre stvari.
So ti filmi na Islandiji tudi tako priljubljeni kot drugod? Pogosto se zgodi, da so filmi mednarodno uspešni, doma pa ostajajo bolj ali manj spregledani.Da, so. Morda moraš včasih zasloveti drugod, da ti pozornost posvetijo tudi doma. Islandci Hlynurju Pálmasonu najprej niso posvečali toliko pozornosti, ker je svoj prvenec Zimska brata posnel na Danskem. Niso vedeli, da je to tudi islandski film. Morda so celo mislili, da je on Danec. Zato se zelo veselim, da bomo Beli, beli dan septembra pokazali tudi pri nas.
Poleg vseh filmskih in televizijskih naslovov, ki jih imate za seboj, igrate tudi v gledališču. Lani nas je obiskal Benedikt Erlingsson, tudi on počne vrsto stvari: režira, igra v gledališču, je okoljski aktivist…Res je. Tukaj je tako vroče, ampak na Islandiji je hladno. Včasih si rečemo, da moramo delati, da nam bo toplo. Tudi to sem prej pozabil omeniti: kar naprej moramo kaj početi, deloholiki smo. Če ne snemaš filma, če ni ničesar na vidiku, potem moraš pač v gledališče, napisati moraš knjigo, zložiti skladbo.
Omenili ste, da vas je na Islandiji malo. S tem se zlahka poistovetimo tudi Slovenci. Kako majhnost v tem smislu vpliva na ustvarjalnost?Imamo glavno mesto, Reykjavik, potem pa kopico majhnih mestec, raztresenih po Islandiji. Majhna so, a zelo ambiciozna. Hočejo imeti najboljšo športno ekipo, najboljši plavalni bazen, najboljšo telovadnico. V vsaki šoli ponujajo izjemno glasbeno izobrazbo, ker hočejo, da so prav njihovi otroci najboljši. Pogledajo k sosedom: »O, ne, boljši plavalni bazen imajo. Nekaj moramo ukreniti glede našega.« Pogledamo čez mejo: smo neodvisna država na severu Atlantika, pa vseeno pogledujemo k drugim. Kaj na primer delajo Slovenci? Boljši moramo biti od njih.« Mislim, da gre za to. Majhni smo, ampak to ignoriramo.
In to velja tudi za kulturo?Vedno bi radi še več. Pritožujemo se, da država umetnosti ne podpira dovolj in namesto tega denar vlaga v kaj neumnega. Kar je po navadi res. Če pa Islandijo primerjam z drugimi državami, nam gre v veliko pogledih prav dobro. Ne moremo se pritoževati, še posebno jaz ne. Veliko srečo imam že vse življenje.
