Na Glavnem trgu v Motovunu so v soboto razglasili najboljše filme letošnjega festivala: islandski film Beli, beli dan režiserja Hlynurja Pálmasona, o katerem smo poročali v petek, je prejel prvo nagrado, motovunski propeler, nagrada žirije FIPRESCI pa je šla makedonskemu filmu, slovenski manjšinski koprodukciji, Bog obstaja, ime ji je PetrunijaTeone Strugar Mitevske.

Med ljubljenci občinstva je bil sicer zagotovo igrano-dokumentarni film Dnevnik Diane Budisavljević, pri katerem je v petek zvečer občinstvo v letnem kinu na Glavnem trgu vztrajalo vse do konca kljub nevihtnim bliskom na obzorju. Film govori o zagrebški aktivistki avstrijskega rodu Diani Budisavljević, ki je med drugo svetovno vojno iz koncentracijskih taborišč, ki so jih vodili ustaši, kolaboracionisti nacistične Nemčije, v obsežni akciji rešila približno 10.000 srbskih otrok. Da je to dosegla, je izkoristila tako svoje avstrijsko in katoliško ozadje kot zaščito, ki ji jo je dajalo dejstvo, da je bila državljanka tretjega rajha. Črno-beli film hrvaške režiserke Dane Budisavljević združuje igrane in dokumentarne elemente: v igranem delu nastopita Alma Prica kot Diana Budisavljević in Igor Samobor kot njen mož, tudi sam Srb. Film prikaže aktivistkin trud pri organizaciji akcije in njen boj s predstavniki nemške, NDH-jevske in cerkvene oblasti ter Rdečega križa, ki za sodelovanje nimajo posluha; dokumentarni del ponuja spomine preživelih in grozljive arhivske posnetke otrok, ki so jih v taboriščih našli umirajoče zaradi lakote in tifusa.

Dana Budisavljević, sicer daljna sorodnica Diane Budisavljević (za katero prej sploh ni vedela), je filmu vtisnila močan avtorski pečat, saj zgodba ne izstopa le po svoji vsebini, temveč tudi formalni plati. Igrani del filma je posnet dokumentaristično, z netipičnimi zoomi in hitrimi rezi ter v črno-beli tehniki, da lahko nastopa skladno z arhivskimi posnetki. Film, ki je sicer pred dnevi dobil tako nagrado filmskih kritikov kot občinstva na festivalu v Pulju, je že razbesnel hrvaško desnico. Desničarski spletni portal Narod.hr je film denimo označil za protihrvaško propagando, drugje pa so pisali, da otroci v koncentracijskih taboriščih »niso bili smrtno ogroženi«.

Tematski sklop o populizmu

Festival je sicer letos poseben programski sklop dokumentarnih filmov posvetil vzponu desničarskih ideologij in populizma, ločeni sklop igranih filmov pa (kot kaže, naključno) filmom iz države, ki je v tem pogledu v Evropi v samem vrhu – Poljski. Tako smo dobili vpogled v dve zelo različni vrsti filmov, ki lahko nastajajo v isti državi v istem času: na eni strani igrani film Juliusz režiserja Aleksandra Pietrzaka, lahkotna komedijo o moškem srednjih let, na drugi dokumentarni Make Poland Great Again (Naredimo Poljsko spet veliko) o državi, ki je demokratična le še na videz, v zakulisju pa deluje bolj kot diktatura z močno konservativno državno ideologijo, ki jo del skrajno polarizirane javnosti goreče podpira, drugi, veliko manj slišani del – ženske, osebe LGBT, priseljenci – pa je od države povsem odtujen in se mora boriti za osnovne pravice.

Režiser Pietrzak je film Juliusz posnel kot čisto zabavno zgodbo s simpatičnimi liki in njihovimi komičnimi pripetljaji: Juliuszev oče, ki bi moral po srčnem napadu paziti na zdravje, se preganja z ženskami in pije, Juliuszevo novo dekle, noseča veterinarka, pa se nameni ukrasti kip Masaja, da bi z njim odplačala dolg svojega umrlega prijatelja. Komedija deluje, dokler ostaja odmaknjena od sodobne poljske družbene realnosti; dokler, denimo, nihče ne poskuša narediti splava ali se vpraša o svobodi medijev.

Kar je sicer za avtoritarne ali njim podobne države značilno: ustvarjanje je v družbenokritičnem izražanju omejeno, zato lahko poskuša nastopiti neodvisno, odpadniško, ali pa ubrati nasprotno, vsebinsko varno, konformistično pot. Konrad Szołajski, režiser dokumentarca Naredimo Poljsko spet veliko, pravi, da so pod pritiskom finančne cezure predvsem igrani filmi; sam zato raje snema dokumentarne, saj tako lažje pridobi podporo tujih televizij ali produkcijskih hiš, ki politično ne vplivajo na ustvarjalce. Film je posnel, ker je po njegovem Poljska danes v prelomnem zgodovinskem trenutku. »Zato sem mislil, da bom moral tekmovati z veliko podobnimi filmi – pa ni bilo tako, zaradi cenzure. Če s tvojim filmom na oblasti niso zadovoljni, za naslednji projekt ne boš več našel sponzorjev in partnerjev.«

V filmu se je posvetil obema nasprotujočima si stranema: kot bi pričakovali, nasprotnikom vlade in njihovemu boju, včasih z mlini na veter, vendar tudi temu, kako – in predvsem zakaj tako – razmišljajo podporniki vladajoče stranke PiS, kar gotovo predstavlja ne le zanimiv, temveč tudi pomemben vpogled v delovanje ideologije.