Ulysses je od svojih začetkov prehodil dolgo pot repertoarnih zadetkov in spodrsljajev, poskušal se je razviti v velik festival z glasbenim in dramskim programom, produkcijsko se je napenjal na več kot eno premiero v sezoni in se lotil različnih sodelovanj. Tudi recepcija je šla skozi podoben lok: od začetne vzhičenosti prek tihega odobravanja do ostrih napadov. Zdi se, da vse to občinstva ne moti: gledalci čez poletje kar drejo na Brione.
Letošnja presenetljiva izbira
V tem pogledu je projekt gledališča Ulysses uspešen: vstopnice niso brezplačne, donacije so spodobne, obiskovalcev pa dovolj, da se računica izide in celo nekaj ostane. Težava je le v tem, da gre za zasebno gledališče, ki ga obilno financirajo država, občine, turistične skupnosti, nacionalni park, sponzorji… Ulysses ni edino gledališče te vrste; prav tako ni edino na dobri lokaciji, je pa edino, ki ima za hostese gasilce in jelene.
Osupljivost in razvejanost utrdbe na Malem Brionu je pripomogla k nekaterim vrhuncem gledališča, posvečenega Odiseju; prav predstave, ki so bile umeščene na več prizorišč po otoku, so bile najatraktivnejše, če že ne tudi najboljše. Toda tudi tiste bolj »statične« niso bile nikoli komorne. Ravno zato je bil izbor letošnjega besedila presenetljiv: igra Kdo se boji Virginie Woolf? Edwarda Albeeja težko ponudi spektakel pod zvezdami, pa tudi ambientalne utemeljitve zanjo ni, saj z avstro-ogrskimi zidovi, sredozemskim rastlinjem ali jeleni nima kaj dosti skupnega. Mogoče je treba odgovor preprosto iskati v dejstvu, da gre za koprodukcijo z Beograjskim dramskim gledališčem, ki česa drugega od klasičnega odra ne more ponuditi.
A tudi Albeejeva kultna drama bi lahko z brionskim okoljem komunicirala ali ga uporabila v kakšni drugi, pogumnejši ali »bolj odbiti« režijski zasnovi. Za to, da jo preberemo kot arhetipski spopad načel ali titanski medgeneracijski boj, zadostujejo naslovi dejanj, saj se v besedilu vse začne z »zabavo in igrami«, se nato nadaljuje kot »Valpurgina noč« in konča z »izganjanjem hudiča«. Toda predstava ostaja zgolj na ravni prvega mednaslova, medtem ko od sklepnega dejanja vzame samo toliko, kolikor potrebuje za vsaj približno učinkovit konec.
Neizrabljeni potenciali
Tehtnost vsebine uprizoritev v režiji Lenke Udovički in dramaturgiji Željke Udovičić Pleština skoraj namerno zanemarja, saj se naslanja predvsem na lahkotnost igre, verbalno obstreljevanje in občasne gage. Vrhunska igralca, kar Katarina Bistrović Darvaš in Rade Šerbedžija vsekakor sta, svoje sposobnosti uporabljata zgolj za to, da odigrata, kar morata – kakovostno, toda nikoli silovito, bolj farsično kot zares temačno. Na trenutke sta bolj morbidni celo gestičnost Milana Marića in pijano trapasta Honey Nike Ivančić.
Kdo se boji Virginie Woolf? je res drama o paru srednjih let, a je hkrati tudi metafora vseh življenj in vseh staranj, napačnih odločitev in načinov, kako živeti z njimi. Njeno sporočilo ni uničujoče samo za konvencijo zakona ali življenja v dvoje, temveč tudi za vsako drugo meščansko obvezo spodobnosti, zamolčanja in oviranja. Zato ima nujno tudi politične posledice, saj tudi danes – nič manj kot na začetku šestdesetih let – živimo v nemogoči kombinaciji absurda, laži in agresije. Konvencionalna uprizoritev, kakršno je ponudil Ulysses, je samo še en način, kako od vsega tega pobegniti v romantiko meščanskega gledališča. Če je to napredek, so imeli prav tisti, ki so se ga bali.
