Kamišibaj (»papirnato gledališče«) je z Japonske, kjer se je pred kakšnim stoletjem razvil kot priljubljena oblika preprostega komornega gledališča za otroke, k nam pred leti zanesel znani etnomuzikolog in lutkar Igor Cvetko; spodbudil je nastanek prvih predstav, društva in regionalnih centrov, bil pa je tudi pobudnik vzpostavitve nacionalnega festivala. Pri kamišibaju gre v osnovi za pripovedovanje zgodb ob pomoči ilustracij ali (redkeje) drugih podob, ki dopolnjujejo povedano; pripovedovalec med potekom zgodbe sproti menjava slike, vložene v manjši leseni okvir, ki ima vlogo neke vrste miniaturnega odra oziroma zaslona.
V zadnjem času postaja kamišibaj vse bolj priljubljen, poleg umetniške sta vse bolj prepoznavni tudi njegova vzgojna in terapevtska razsežnost, narašča pa tudi število ustvarjalcev, ki se ukvarjajo z njim. Na letošnjem festivalu se bo v programu za otroke predstavilo kar 34 umetnikov, v ločenem programu za odraslo občinstvo devet, v spremljevalnem programu pa štirje. Včeraj so v Grajžarjevi galeriji odprli še razstavo ilustracij za predstavo O treh kozicah Igorja Cvetka, ki je na lanskem festivalu prejela zlati kamišibaj.
Po včerajšnjem programu zgodb za otroke in odrasle bosta danes na vrsti še dva sklopa predstav za otroke, pripravili bodo tudi delavnico izdelave mini kamišibaja, jutri pa bo med drugim sledila okrogla miza na temo Kamišibaj na slovenski pisateljski poti. gb, sta
