V Gornjem Gradu že sedmo leto poteka Ne-festival, v središču pa je gledališka ustvarjalnost, ki se tokrat pod naslovom Komu grmi? osredotoča na okoljevarstvene tematike. Bivajo v idiličnem zavetju stare domačije, v hiši starih staršev novinarke in podpornice gledališča zatiranih Jelke Šutej Adamič, so ekološko naravnani, sami pripravljajo vegansko in vegetarijansko hrano, iz zelišč, ki jih poberejo v naravi, pa si pripravljajo hladne in tople napitke.
Čez dan potekajo delavnice, zvečer so predstave, performansi ali pa igra ansambel Hišni bend. Udeležba je mednarodna.
Zgraditi skupnost
Programska vodja festivala Barbara Polajnar pravi, da je ideja Ne-festivala »ustvariti skupnost, v kateri se med seboj (s)poznamo, si zaupamo, izmenjamo prakse gledališča zatiranih in življenjske nazore ter stkemo nadaljnja sodelovanja«.
Letos je z njimi veliko okoljskih aktivistov, ki niso nujno povezani z gledališčem, so pa tudi gledališčniki, scenografi… Med njimi so ponovno tudi predstavniki ranljivih skupin, od hendikepiranih, brezposelnih do starejših občanov.
Kakšnih 15 udeležencev se je zbralo že nekaj dni pred začetkom festivala, da za nocojšnje uradno odprtje pripravijo forumsko predstavo o podnebnih spremembah z naslovom Resilient Revolt (Prožen upor). Delavnico so imeli pod kozolcem, sicer pa bodo v teh dneh zaživele še druge – med mentorji bodo Uroš Kaurin, Miši Mićić, Sara Lucu, Birgit Fritz, ki jim je vzornica na področju gledališča zatiranih, in Abel Solares. Za najmlajše pa že poteka Stara roba, nova raba, kjer se ukvarjajo z reciklažo, v gornjegrajskem centru starejših DEOS pa se z mentorjema Mihaelo Žveglič in Simonom Macuhom družijo na temo Pred podnebnimi spremembami.
Angažirano ustvarjanje
Lucika Lucić z Reke bo predzadnji dan festivala v domu starostnikov predstavila svojo knjigo Oblačne zgodbe, o neskončnem življenju oblaka, s kolegom bosta pripravila sceno, »ki jo navdihuje podoba na plakatu letošnjega festivala« z morjem in plastenkami. Podobo na plakatu je sicer zakrivila Urša Rahne, ki je bila na prejšnjih edicijah festivala zadolžena za fotografiranje, letos pa je glavna kuharica. »Skušala sem prikazati globalne težave s podnebnimi spremembami in jih povezati z gledališčem, zato ti kričeči obrazi, ki se utapljajo v nevihtnem morju. Gre za distopično situacijo, ki pa še vedno nosi v sebi nekaj humorja.«
Pri Ne-festivalu pa je od vsega začetka Metka Bahlen Okoli, ki je povedala, da že od samega začetka niso hoteli biti klasičen festival, in tudi zdaj ni njihov namen, da bi se širili. Kot skupnost praktično sami poskrbijo za vse (logistične) potrebe, zato nam je o večerni predstavi Ena roza je dovolj Skupine Magdalene Krivopete, v kateri je nastopila, pripovedovala kar med pomivanjem posode. Nastopila bo tudi jutri na Improforumu: »Na oder ne stopimo z neko že pripravljeno predstavo, ampak ta nastaja sproti, na kakšno aktualno temo.« Festival se bo končal v soboto s tako imenovano ne-festivalsko končno produkcijo.
