Mesto kulture in umetnosti, gledališko mesto, kraj, v katerem se zgodovina razkriva v vsakem kamnu – vse to je Dubrovnik bil in še vedno je. Vendar pa obenem živi tudi svoje vsakdanje življenje turistične meke, ki komajda zdrži (ne le psihično, ampak tudi fizično) naval obiskovalcev, zatrpane ulice in kanalizacijo, ki se zamaši ob vsakem močnejšem deževju; da o težavah z električno oskrbo ne govorimo. »Biser Jadrana« je tako razpet med hrepenenjem po lepoti in realnostjo, ki to lepoto zabrisuje. Dubrovniške poletne igre, festival s 70-letno tradicijo, ki ga zdaj drugo sezono vodi Dora Ruždjak Podolski, se s to realnostjo bori z željo po vključevanju, še zlasti v dramskem programu, za katerega je zadolžen Saša Božić.
Za vsakogar nekaj?
Kljub častitljivi starosti in zato nujni okostenelosti festivala je letošnji program sestavljen iz nasprotij. Krona gostujočih predstav bi moral biti nastop mednarodne plesne skupine Rosas, ki je zaradi dežja odpadel; skorajda popolno nasprotje temu sta komediji Balkanski vohun Narodnega gledališča iz Beograda in Kdor poje, zlo ne misli zagrebškega HNK.
Na tak način je poskrbljeno za zabavo za najširše občinstvo; podobno je tudi s programom festivalskih premier, kjer najdemo tri povsem različna dela. Mlada domača režiserja Marina Pejnović in Hrvoje Korbar podpisujeta Geranijo Iva Vojnovića in Malega princa, vrhunec jubilejne sezone pa je bil Hamlet na Lovrjencu, trdnjavi, ki so jo že zdavnaj prepoznali kot »naravni oder« za prav to tragedijo. Takšna posebna priložnost je zahtevala tudi ustrezno zasedbo: v režiji Paola Magellija naslovno vlogo odigra Frano Mašković, izvrstni igralec ansambla Zagrebškega gledališča mladih, vendar tudi rojeni Dubrovničan.
Beda brez dostojanstva
Magellijev režiserski rokopis je že dovolj natančno izdelan, znan in prepoznaven, da bi še presenečal, vendar tudi dovolj čvrst, da mu ne more ravno spodleteti. Njegov namen ni bil tekmovati z velikani in se z zlatimi črkami vpisovati v zgodovino dubrovniških Hamletov, temveč zgostiti misel enega največjih dramskih besedil v še znosno dolžino, prepustiti igralcem muke in radost, gledalcem pa vsaj kakšno kost za morebitno intelektualno ali moralistično glodanje. Za ta del posla je poskrbela režiserjeva stalna sodelavka Željka Udovičić Pleština, dramaturginja svobodnega sloga in asociacij. Želja, da bi se skozi mračno zgodbo iz danskega Helsingorja povedalo tudi kaj o sodobnem času, se je zlila z Magellijevo (razumljivo) obsedenostjo z novecentom, tako da je ves Hamlet, tudi po zaslugi kostumov Lea Kulaša, videti kot še ena postavitev Viscontijevega Somraka bogov, le da brez kljukastih križev. Toda tudi tako je vse jasno: priklicevanje Marinettija in njegovega naklonjenega odnosa do vojne je konkretno ilustrirano s Fortinbrasovo militaristično razglasitvijo prav takšnega miru.
Magellijev Hamlet ni na Hamletovi strani, saj implicira, da je ta nemogoč: v kontekstu omejenosti družbenega, političnega ali katerega koli drugega boja je Hamlet v Maškovićevi izvedbi obsojen na to, da se celo njegova norost spremeni v igro, namesto da bi bilo obrnjeno: s stavkom »v meni je nekaj, česar ne igram za druge« iz lika postane igralec, ki skozi zaigrano norost poskuša vrniti svet v tečaje. Takšen Hamlet ni tragični junak, ki zapeljuje, temveč grožnja ustaljenemu družbenemu redu; mučenik, ki je sam sebi mučitelj. Pri tem je čisto sam: celo Horacij (Ermin Bravo) je zgolj nevtralna priča.
Pravi razlog za svoj obstoj si predstava poišče v zaključnem Horacijevem monologu, ki je sestavljen iz nepodpisanih citatov iz igre Stroj Hamlet Heinerja Müllerja, v katerem se med drugim omenja tudi »revščino brez dostojanstva«. To cinično posvetilo festivalu in mestu, pa tudi vsej turistično usmerjeni državi, na žalost ni niti malo zgrešeno. Le kot primer: Umetnostno galerijo v Dubrovniku, eno najpomembnejših mestnih kulturnih ustanov, so na dan Hamletove premiere zaprli predčasno, ker jo je nekdo najel za poroko. Zasebna zabava ni mogla počakati na konec rednega delovnega časa, enako kot se je Klavdiju mudilo v Gertrudino posteljo.
