»Največ, na kar lahko upaš, je, da boš s tem, ko boš zajel intimen detajl, vzbudil nedoločno predstavo o celoti,« je bila ena vodilnih misli madžarsko-francoskega fotografa Luciena Hervéja (1910–2007). Kot László Elkán se je sicer rodil meščanski judovski družini na Madžarskem, a je z željo, da bi postal slikar, leta 1929 emigriral v Francijo, kjer je kmalu postal tudi član komunistične partije. V vsem, kar je počel – posvečal se je modnemu oblikovanju, poeziji, glasbi, arhitekturi in tako dalje –, je bil samouk. Tudi v fotografiji.
Redko fotografiral ljudi
Ključno ga je zaznamovalo leto 1949, ko je spoznal velikega arhitekta Le Corbusiera. »Dostavil mu je 650 fotografij njegove arhitekture, stanovanjske enote v Marseillu. Le Corbusier je bil nad njim navdušen, povabil ga je, naj postane njegov fotograf,« pripoveduje vodja Galerije Jakopič Marija Skočir zgodbo o zadržanem Hervéju, ki se je sicer rad družil, a je – kot pričajo tudi njegove redke fotografije ljudi – k človeku vedno pristopal z določeno distanco. Največ fotografij je posnel v tem dvajsetletnem obdobju, saj je sodeloval tudi z drugimi arhitekturnimi in oblikovalskimi velikani, na primer z Alvarjem Aaltom, Walterjem Gropiusom in Jeanom Prouvéjem.
Velika potovanja je moral leta 1965 opustiti. »Prav v času, ko je umrl Le Corbusier, je Hervé zbolel za multiplo sklerozo, tako da se je potem posvečal predvsem pripravi svojih razstav, ne pa fotografiranju,« dodaja vodja. Zadrževal se je v svojem pariškem, mondrianovsko opremljenem stanovanju. Tudi vanj lahko skozi fotografije pokukamo na retrospektivni razstavi.
Kadriral kar s škarjami
Že v njegovih zgodnjih delih, denimo v posnetkih konstrukcije Eifflovega stolpa in bregov Sene, je opazen modernistični pristop. »Gre za način, kako fotograf kadrira, kakšna je točka njegovega pogleda, na kakšen način se posveča detajlom, geometrijskim razmerjem, odnosu med praznimi in polnimi prostori na fotografiji,« pojasnjuje sogovornica. Hervé je tako pogosto fotografiral s svojega okna, iskal je nenavadne perspektive – »pogosto od zgoraj navzdol, a nikoli z vzvišene pozicije«.
Fotografije je sam včasih obračal tudi za 180 stopinj, sploh na začetku je bil zelo znan po tem, da jih je kadriral kar s škarjami. »Ni bil ulični fotograf ali fotoreporter, da bi moralo biti vse dokumentirano verodostojno. Če je videl v fotografiji boljši kader, je to brez dileme tudi naredil. Z bolj formalnim principom je tako lahko ustvaril boljšo kompozicijo, četudi je morda fotografiral zgolj vojaško stražo, ki koraka pod oknom.«
Zgradbe, ki pojejo
Cikel fotografij Le Corbusierove arhitekture – denimo stavba visokega sodišča v Chandigarhu v Indiji – priča, da ga dokumentarni pristop pravzaprav ni zanimal. Vedno je iskal predvsem igre svetlobe in sence, prehajal je že na mejo abstrakcije, tudi njemu je bil, tako kot Le Corbusieru, pomemben material, denimo kamen, torej tektonski občutek arhitekture. »Zelo pogosto je delal že na skoraj slikarski način, neke sicer očitne elemente je na posameznih fotografijah abstrahiral do te mere, da se gledalec vpraša, kaj je dejanski motiv.« K temu gotovo prispeva tudi tehnika črno-bele fotografije, ki ji je ostajal Hervé zvest, češ da taka fotografija bolj poudari bistveno. Kot vse boljšega poznavalca modernistične arhitekture so ga začele pritegovati stavbe iz različnih obdobij in kultur. Ob bogati indijski selekciji, predvsem ob optični igri mističnih observatorijev v Džajpurju in Delhiju, lahko na razstavi vidimo tudi njegovo interpretacijo fragmentov stavb, ki so jih postavili zgodnji kristjani v Siriji. Čudil se je siloviti moči palače in samostana Escorial v Španiji in še bolj modernizmu preprostih oblik skromnih hiš na Balearskih otokih.
Postavitev zaokroža serija utrinkov iz cistercijanske opatije Le Thoronet, ki je Hervéju pomenila močno duhovno izkušnjo. Zavedal se je, da ves čas vzporeja zelo posvetne in zelo sakralne stvari, to ga je vedno vznemirjalo, čeprav ni imel religioznega vzgiba. »Mar nisi, ko si se sprehajal po tem mestu, opazil, da so med zgradbami, s katerimi je mesto posejano, nekatere neme, da druge govorijo – in končno, da tretje, redkejše, pojejo?« si je ne nazadnje zapisal Valéryjeve pesniške besede v svoje zapiske.
