»Ne bomo se pogovarjali o tržni vrednosti teh umetnin, ampak le o umetniški,« takoj opozori umetnostni zgodovinar dr. Ferdinand Šerbelj, ki je tudi sodni izvedenec in cenilec za likovno umetnost, preden se sprehodimo po razstavi Roma Aeterna. V Narodni muzej Slovenije so eksponate pripeljali iz rimske zasebne zbirke Fundacije Dina in Erneste Santarelli. Na ogled so kipi iz antičnega Rima, pa tudi takšni, ki odsevajo tisti čas – marmorni portreti, doprsni kipi, torza, glave za fontane, nagrobne skulpture, reliefne umetnine, upodobljene živali.
Zanimanje za antiko
V Italiji so se namreč od 14. stoletja znova začeli intenzivneje zanimati za antiko, najprej v literaturi s Petrarco in Boccacciem, v 15. stoletju pa tudi v arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu – to je bil čas renesančnega prebujenja. Pojavili so se veliki zbiralci umetnin, predvsem med kardinali, živečimi v Rimu, a ker je antična umetnost veljala za »pogansko«, jo je bilo treba prirediti normam krščanskega etosa. Takrat se lotijo tudi prvih restavriranj spomenikov.
Obnovitev kolosalne skulpture Laokoontova skupina, ki so jo našli leta 1508, pravi Šerbelj, je obveljala za enega prvih največjih restavratorskih podvigov. Številne najdene antične figure so bile okrnjene, a renesančna estetika poškodovanega torza ni ohranila, kot to počnemo danes, temveč so manjkajoče dele na novo izklesali ali pa jih dodali s kakšnega drugega kipa – zlasti v 17. stoletju, to pa so počeli vrhunski kiparji.
Na razstavi v Narodnem muzeju je takšen primer kip boga Bakha. V prvem stoletju so izdelali trup, ki je očitno najprej upodabljal boga Apolona ali pa morda Hadrijanovega ljubljenca Antinoja, v 17. stoletju pa so ga predelali v Bakha, tako da so mu dodali glavo, okrašeno z vinsko trto. Podobno je sestavljena alabastrna Vestalka, ki so ji šele v 17. stoletju dodali bronasto glavo in roke. Bila je »žrtev« baročne klasicistične estetike, a uporaba alabastra, v tem primeru zelenega, je vezana na prvo stoletje.
Tako v antiki kot v renesansi je torej mogoče govoriti tudi o ponaredkih. »Michelangelo je izdelal ponaredek antičnega kipa, ga zakopal v zemljo, in ko so ga našli, so ga prodali kot antični kip. Danes bi bil ta kip, če bi se ohranil, zaradi Michelangelovega avtorstva vreden veliko več, kot če bi zares šlo za antični kip,« se smeje dr. Šerbelj.
Portretno kiparstvo
Rimsko kiparstvo je najprej obravnavalo samo glavo z vratom. Tradicijo so prevzeli po običaju patricijev, ki so doma hranili maske svojih pokojnih, narejene iz voska in potem ulite v mavec. Šele pozneje, v času dveh velikih cesarjev Hadrijana in Trajana konec prvega stoletja, so se pojavile doprsne skulpture. »Cesar se je moral pokazati v svoji bojni opremi in to je pozneje vplivalo tudi na heroizirane buste baročnih poprsij.«
Na razvoj portreta so denimo zelo vplivali tudi rimski kovanci, ki so bili vrhunsko modelirani, upodabljali in poveličevali pa so cesarje in druge pomembneže. A že v četrtem stoletju njihova kakovost začne hitro upadati, kar je v skladu z zatonom antike. Kako razvejena dejavnost je bilo portretiranje, pa kaže podatek, da so doslej evidentirali že okrog 14.000 kamnitih glav iz rimskega časa. A ta številka po mnenju dr. Šerbelja ne pomeni niti odstotka portretov iz tistega časa.
V rimski portretistiki se pojavi še ena zanimivost. Rimljani so se od drugih ločili po tem, da so bili obriti. Prvi rimski cesar, ki si je pustil brado, je bil Hadrijan konec prvega stoletja. Hotel je privzeti podobo grških mislecev, po drugi različici pa naj bi imel kozav obraz, kar naj bi prekrival z brado. Do prvega stoletja so bili portreti stilizirani, v avgustejski dobi sledi reprezentančen ulični portret, s flavijsko dinastijo vključno s cesarjem Vespazijanom, torej po letu 69 našega štetja, pa govorimo o realističnih težnjah upodabljanja.
Prestižni marmor
Na razstavi vidimo tudi Oscillium, reliefno podobico iz prvega stoletja, izdelano iz drobnozrnatega belega marmorja, ki je bila namenjena zasebnemu čaščenju in je po mnenju dr. Šerbelja dober primer, kaj je kiparstvo pomenilo v Rimu. Prestižu je svoje dodal marmor, sploh carrarski, v njihovem času imenovan lunatico. Sicer pa so uvažali cenjene snežno bele marmorje iz grških kamnolomov. Marmor s fino strukturo se je dalo tudi odlično obdelovati, zato sta renesančni Michelangelo in baročni Bernini dosegla izjemne učinke zglajenih površin.
Toda sprva Rimljanom ni bila toliko pomembna gladka površina, saj so kipe barvali, praviloma z zemeljskimi in kovinsko-oksidnimi pigmenti. Šele v renesansi pride v ospredje blišč žlahtnega kamna. V antičnem in tudi poznejšem kiparstvu je bil poleg marmorja v rabi pisan izbor sedimentnih (peščenčevih) kamnin. Mnogo trše vrste granitov, za katere so bili mojstri faraonski Egipčani in v manjši meri tudi Rimljani, so v kiparstvu začeli obdelovati mnogo pozneje, ko so se pojavila nova jeklena orodja. Prvi mojstri za ta kamen so šele iz druge polovice 19. stoletja, eden večjih mojstrov je bil recimo Ivan Meštrović, ki je deloval v prvi polovici prejšnjega stoletja.
