Ni več čakal. Stopil je v konferenčno sobo, sedel in bolj zatrdil kot vprašal, če lahko začne. In je krenil. Vljudno in spoštljivo. Zaželel Mariboru srečo v Evropi. Ter mu (ne)hote pomagal, ko je razkril, kaj je njegova šibka točka. Poleg neučinkovitosti. Da igra (pre)počasen nogomet, kar da je v slovenski ligi še dovolj. Ni mu bilo treba dodati, da kje drugje, recimo v sredo na Švedskem, morda ne bo. Safet Hadžić. Ko govori, je nogomet tako preprost. Je spet in predvsem igra. Je pripadnost tako klubu kot mestu.
Nato je prisedel Darko Milanič. Dolgi, predolgi odgovori. Pohvalil in obžaloval je svoje moštvo. Nobene kritike, kaj šele samokritike. Že slišano, nič neobičajnega, če ne bi zatem prišel še Blaž Vrhovec. »Slabo,« je vezist Blaž Vrhovec iskreno rekel o igri Maribora. Nobenega ovinkarjenja. In imel je prav. Do naslednjega derbija v Ljudskem vrtu (7. decembra) bodo mimo že štiri trpke tekme, ena piškava točka in dve leti od zadnje zmage Mariborčanov. V Evropi sta v zadnjih šestih letih v Ljudskem vrtu zmagala le Liverpool in Schalke, Olimpiji pa ne pridejo do živega niti z igralcem več. Od petnajste minute. Preslabo.
Zato pa tudi ima Maribor dve točki po treh krogih, najmanj v eri Zlatka Zahovića, Olimpija pa sedem. Nič ni Milaniču pomagala petkova izjava, da se kljub zgodovinsko slabemu nizu v derbijih počuti kot trener državnih prvakov. Počasi njegove taktične in tudi konceptualne muke s Hadžićem postajajo že material za humor. Kot je bil mem po derbiju, iz katerega je pokukal Safet Hadžić. S sporočilom: »Darko, naslednjič pridemo z devetimi.«
Hadžić bere nogomet hitreje od Milaniča
Bilo je globoko v drugem polčasu, ko je Matej Jug opozoril Asmirja Suljića, naj zamenja strgan dres. Suljić ga je ubogljivo slekel, stekel proti klopi. Ko ga je Hadžić videl teči z igrišča, ga je nahrulil, naj za božjo voljo igra dalje. In je. To je tisto, kar Hadžića dela bolj pristnega, uličarskega, »fuzbalerskega«, z njim se lahko gladko strinjajo tudi v Mariboru. »Maribor igra počasen nogomet, za našo ligo je dovolj, je pa kakovosten v igri podaj. Ampak če se dobro postaviš, imajo težave,« pravi Hadžić.
Predvsem je Hadžić tokrat pokazal, da ne le bolje, temveč hitreje bere igro. Bere med vrsticami, medtem ko se Milanič vztrajno vrača k prvemu poglavju. Po prenagljeni izključitvi Vitalijsa Maksimenka je potegnil iz igre Stefana Savića in vanjo poslal Maria Jurčevića. Izključitev? Komentar? »Za to so institucije, ki odgovarjajo. Jaz se osredotočam na svojo ekipo. Zanimajo me naše napake, ne sodniške.« Nobenega jamranja, le premislek, da bi zmaji gotovo bili bolj nevarni, ne pa ostali le pri prebliskih Luke Menala.
Kakovostni temelji, majava streha
Zaželel si je, da iz tega ne bi delali velike zgodbe. Nerodno za Blaža Vrhovca je, da Maribor druge večje zgodbe na tem derbiju ni imel. »Rad bi se opravičil navijačem Olimpije. Nikakor ni bil moj namen vreči baklo vanje, ampak sem hotel le, da bi čim prej očistili igrišče in nadaljevali srečanje, saj se nam je takrat mudilo,« se je opravičeval Blaž Vrhovec.
Tudi tokrat se je Darko Milanič po tekmi naposlušal žvižgov. Bili so kdaj že tudi glasnejši, intenziteto je pač uravnaval natrpan (evropski) koledar. Milanič ima težavo, da se ne zna prilagajati poteku tekme. Rigidno se drži lastnih navodil. Uspe mu, kot proti AIK, če se temu načrtu prilagodi tekmec. Tokrat mu je plan očitno porušil Jug z odločitvijo, ki je ponudila Mariboru še več možnosti. Ne temu Mariboru. Ne brez Roka Kronavetra. Ni šlo proti njemu, ne gre brez njega.
Z analizo tipa »taktično smo bili odlični, ne bom se oziral na zgrešeno podajo tu in tam, to je nogomet, to se dogaja« bo Milanič pokuril še stare kredite. Kaj mu bo načrt, če so temelji sicer lepi in kakovostni, streha pa majava. Kot da neučinkovitost, pozne menjave, forma igralcev niso problem. »V tekmo smo šli z načrtom, ki smo se ga kljub izključitvi držali. Moram reči, da so bili fantje v načinu in v taktiki zelo dobri. Odprla se nam je možnost ob izključitvi, da z utrujanjem in podajami pridemo višje, vendar nam ni uspelo zadeti. Fante moram pohvaliti. Odigrali so dobro tekmo, lahko smo ponosni,« je razlagal Milanič.
Težava nastane, ko se s tem javno ne strinjajo igralci. Vrhovec je bil namreč daleč od razmišljanja »danes se nam ni posrečilo zmagati«. Pri takem vložku v kader naj ne bi odločala sreča. Zakaj je bil potem Milanič dolgo trener, ki mu noben trener Olimpije ni prišel do živega? »Te tekme se zelo razlikujejo,« je povedal. »Mi smo tekme proti Olimpiji dobivali v nizu, ko smo igrali na takšen način kot danes. Na tistih tekmah nismo bili vsi visoko, nismo želeli blesteti, želeli smo tekmovati.« Najkasneje do sobote v Murski Soboti bo Milanič moral spoznati, da se to dvoje ne izključuje nujno.
