Če so imeli vrtovi nekoč nadzornika, ki je skrbel za urejenost vrtov, je danes podobno vlogo prevzel Ljubo Rezar. Kot koordinator usmerja in vodi urejanje sto desetih parcel. »V prvi vrsti morajo imeti nasajene rože in vrt mora biti obdelan. Pazimo, da imamo čim manj navlake, in tudi hišk nimamo,« pove Rezar. Vsako leto imajo čistilno akcijo, s katero očistijo in poberejo vse smeti v okolici. Septembra pa organizirajo že tradicionalni piknik, na katerem se različne generacije družijo med seboj. »Lahko rečemo, da se res začutimo in se trudimo, da čim večkrat pridemo, kakšno rečemo in si delamo družbo. Med seboj si pomagamo in si stojimo ob strani, tudi če kdo zboli,« pove stanovalka Janja Filipović, ki si brez svojega vrta ne predstavlja življenja. Ob stresnih službah se lahko tukaj stanovalci psihično in fizično razbremenijo. Brez vrtov se niti ne bi poznali. »Ko prideš na vrt, se najprej obrneš in pogledaš, če je na vrtu Cveta,« doda Filipovićeva. Gospa Cveta Marić je duša in srce njihovega cvetja. Za vsako rožo točno ve, kako jo je treba negovati. »Rože niso samo zame, niso samo moje, ampak so za vse,« pove Cveta, ki je pred dvema letoma utrpela hudo možgansko kap. »Ko sem bila v bolnišnici, mi je hči prinesla v vazi moje rožice. Zdravniki so me vprašali, kje jih je hčerka kupila, in niso mogli verjeti, da sem jih sama posadila.«
Na prvi pogled se zdi, da so vrtovi zaprti, saj so obdani z visoko ograjo. Pa ni tako. Vrtov ne zapirajo in jih lahko pride pogledat vsak, obiskujejo jih tudi šole in vrtci. Kljub temu, da prevladujejo predvsem starejše generacije, stanovalci opažajo, da se vedno več mladih družin zanima za vrtnarjenje. Njihovi vrtovi pa so znani tudi po dolgoletnem sporu s podjetnikom Jocem Pečečnikom, ki želi tam postaviti štiri bloke. Stanovalci se temu upirajo in vztrajajo, da vrtovi ostanejo.
Tam, kjer cveti šolski vrt
Na Fondovih vrtovih pa je tudi šolski vrt Šolskega centra za pošto, ekonomijo in telekomunikacije. Pred sedmimi leti ga je skupaj z dijaki uredil učitelj Rajko Bošnjak, ki je prav tako stanovalec Fondovih blokov.
Marsikdo bi rekel, da je vrt Bošnjakovih dijakov prava džungla, in ne bi se motil. Gredice zanalašč niso natančno začrtane, različne vrste rastlin niso strogo ločene med seboj in ko beseda nanese na kemična sredstva, Bošnjak samo zamahne z roko. »Naloga starejše generacije je, da vam pomagamo in vam predajamo znanje. Moramo pa vam dati svobodo, to je bistveno,« pove. Dijakinja Nea Mitrovski se spomni vsakega sajenja in pravi: »Na vrt zelo radi zahajamo in ne branimo se dela. Tudi če je blato in smo vsi umazani, se tam zabavamo, smejemo in smo polni energije.« Otroci prihajajo iz različnih razlogov, pa naj bo to nabiranje malin, sajenje čebule, česna, krompirja, odstranjevanje trdovratnega japonskega dresnika ali pa samo klepet. Bošnjaku je pomembno zgolj to, da začutijo vrt in da imajo spoštljiv odnos do starejših. Vrtnarjenja tudi ne jemljejo kot garanja. Nekoč ga je oče enega dijaka vprašal: »Poslušaj, pri meni noče čisto nič delati, kako pa tebi pride tja?« Z nasmehom pripoveduje še o dijakinji, ki mu je pred nos pomolila telefon in rekla: »Profesor, glejte, tukaj imate telefon, a lahko moji mami poveste, da sem pri vas na vrtu.«
Ljudje bomo morali narediti korak nazaj k naravi in se zavedati, da nismo njen ločen del, ampak narava sama. Tako razmišlja Bošnjak, ki otroke uči srčnosti in odprtosti. Še danes se spominja dijakinje, ki mu je ganjena ob posajeni cipresi nekoč rekla: »Mi ljudje pa vzamemo motorke in taka drevesa požagamo.«
