Glavna železniška postaja hrvaške »metropole« bo kmalu bogatejša za, če sodimo po predstavitvah projekta, povsem solidno, čeprav precej konzervativno in konvencionalno spominsko skulpturo v obliki zidu, veliko kakšnih tristo kvadratnih metrov, ki jo bo sestavljalo približno tristo naloženih (morda celo pravih) kovčkov. Ti bodo simbolizirali pot brez vrnitve, kakor sta si jo zamislila kipar Dalibor Stošić in arhitekt Krešimir Rogina. Težava je nastala zaradi spremnega napisa, ki naj bi govoril o vseh šestih milijonih Judov, ki so umrli v holokavstu, ne pa o Judih, pobitih v Paveličevi Neodvisni državi Hrvaški (NDH). Temu nasprotujejo člani levice v zagrebškem mestnem svetu, Protifašistična liga Hrvaške in Judovska občina Zagreb – ne zato, ker bi mislili, da je spomenik slab, ampak ker so natančno razumeli tako navidezno pieteto kot odkrit cinizem tega napisa in geste, skrite v njem.
Cinizem zagrebške oblasti
Ta cinizem ni tuj današnjemu Zagrebu, ki mu že skoraj dve desetletji nerazsvetljeno, vendar spretno vlada Milan Bandić. To je isto mesto, ki znova postavlja kip Iva Lole Ribarja in hkrati spreminja ime Trga maršala Tita, ali mesto, ki srčno podpira Festival strpnosti, ki je nastal iz Festivala judovskega filma v organizaciji in produkciji dvakratnega oskarjevca Branka Lustiga, sicer človeka s tetovirano številko iz koncentracijskega taborišča, ki je vseeno sposoben preiskovalne postopke proti večkrat dokazano skorumpiranemu županu primerjati z nacističnim preganjanjem Judov in se potem opravičiti v svojem imenu in imenu svoje družine. Ampak komu je to opravičilo namenjeno?
Enako vprašanje se postavlja pri spomeniku na glavnem kolodvoru. Komu Zagreb postavlja spomenik, če ni sposoben priznati lastne krivde? Zakaj na splošno govoriti o šestih milijonih in ne konkretno o domačih 40.000 Judih, ki jih v vagone in smrt niso pošiljali nemški vojaki, pa tudi rasističnih zakonov niso podpisovali »čudni ljudje čudnih imen«, kot to trdi eden nevarnejših kandidatov na skorajšnjih predsedniških volitvah?
Odzivi na prvo srečanje
Medtem ko razprava o tem še kar traja, v njej pa je slišati tudi argument, da je edini pravi spomenik vsem Judom, ki so bili pobiti v holokavstu, tisti, ki ga je v Berlinu naredil Peter Eisenman, Zagreb pozablja, da neka zamolčana predstava govori prav o vsem tem. Gre za produkcijo Zagrebškega gledališča mladih (ZKM) Eichmann v Jeruzalemu, ki je avtorski projekt Jerneja Lorencija. Delo Hannah Arendt Eichmann v Jeruzalemu je bilo le izhodišče za že preizkušeni in preverjeni raziskovalni proces režiserja in njegovega stalnega dramaturškega sodelavca Matica Starine, zato ne gre za nekakšno odrsko preslikavo te v gledališki jezik že tako težko prevedljive knjige, ki ne govori le o sojenju, ampak tudi o delovanju človeka, ki je zločine opravičeval z »dolžnostjo« in »nerazumevanjem«, kar je bilo pozneje razumljeno kot banalnost zla. Bolj gre v predstavi za tiste, ki so na odru, torej za izvajalce z njihovimi osebnimi biografijami, spoznanji, čustvi in presojami. Mnogi med njimi so pri ustvarjanju te predstave prvič brali študijo Arendtove ali gledali film ŠoaClauda Lanzmanna; njihovi odzivi so tisti, ki dajejo uprizoritvi največji pečat.
Pri teh ne gre za patetično sočutje, kakršnega so sposobni celo izpričani zanikovalci zgodovinskih resnic, ki so sicer obstajali od nekdaj, danes pa jih je vendarle malo več kot nekoč, temveč za intimni odnos do zgodovine, dokumentov in izkušnje. Izhodišče za ves drugi del skoraj štiri ure trajajoče predstave je sojenje ministru v vladi NDH Andriji Artukoviću leta 1986. Na eni strani je betežen in odsoten starec, na drugi pravno dejstvo, da vojni zločini nikoli ne zastarajo, na tretji strani je današnja Hrvaška, v kateri zastara vse in nič, na četrti poskus, da se poskusi živeti v laži, po možnosti celo do neke mere dostojno. Igralci ZKM to poskušajo na različne načine, ko navdihnjeni s prizorom srečanja med Artukovićem in njegovim sinom v času sojenja analizirajo lastni odnos do svojih očetov, družin, zgodovine.
Uprizoritev zavrača željo po bombastičnem koncu ali katarzi, namesto tega pa ponudi prostor za povsem oseben premislek o vsebini. Hannah Arendt meni, da ne obstajajo prazni prostori, v katerih je pozaba popolna in v katere je mogoče potisniti vse. Nekaj podobnega bi zatrdili tudi psihoanalitiki. Edino vprašanje je torej, kako globoko v praznini so tisti, ki svojo tragedijo ali dolžnost pozabijo do te mere, da lahko z njima (tudi danes v Zagrebu) tako banalno trgujejo.
