Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport bo novogoriški mestni občini za 99 let podelilo stavbno pravico za Laščakovo vilo in pripadajoči park na Pristavi nad Novo Gorico. Vila, ki zadnja desetletja propada, tako kot so propadale vse ideje za njeno oživitev in obnovo, bo tako z državnega prišla v občinsko upravljanje. To je bila tudi ena od glavnih predvolilnih točk gibanja Goriška.si, iz katerega izhaja aktualni župan dr. Klemen Miklavič.
»Prostor, kjer stoji, in sama vila imata velik pomen za vizijo prihodnjega urbanega razvoja, ki jo snujemo skupaj s sosedi: z občino Šempeter - Vrtojba in Gorico,« pojasnjuje Miklavič in dodaja, da je zavzemanje za ohranitev Laščakove vile pomembno tudi v luči kandidature Nove Gorice in sosednje Gorice za evropsko prestolnico kulture leta 2025. Vila bo skupaj z železniško postajo in Trgom Evrope namreč del novega somestja obeh Goric.
Obnova prihodnje leto
S pogodbo o ustanovitvi brezplačne stavbne pravice na nepremičninah, ki so v lasti države, bo občina lahko gradila in pridobivala dovoljenja, obnavljala, vzdrževala in upravljala Rafutski park z vilo. Novogoriška občina se nadeja, da bo denar za obnovo dobila iz evropskih skladov, obnovo pa napoveduje za drugo polovico prihodnjega leta. Do 15. aprila medtem zbira ideje in pobude občanov, katerih vsebin si želijo v njej. »S tem pozivom želimo že zdaj vilo približati ljudem, saj bo ta vsekakor ostala javni prostor,« zagotavlja župan Miklavič. Ker je zaščitena kot kulturni spomenik lokalnega pomena, skupaj z Rafutskim parkom pa je varovana tudi kot naravna vrednota državnega pomena, vsebine v njej niso neomejene.
Drugi dom Antona Laščaka
Vilo na Pristavi si je za svoj dom zgradil Anton Laščak, arhitekt po rodu iz Ročinja, ki je izumil tako imenovani neoislamski slog in v arabskem svetu konec 19. in v začetku 20. stoletja za takratne vladarje načrtoval najmogočnejše in najrazkošnejše palače. Vila je edina svoje vrste v tem delu Evrope, njen poseben položaj tik ob meji med državama s pogledom proti goriškemu gradu in samostanu na Kostanjevici pa jo je v burnem 20. stoletju postavil v središče številnih zgodb.
Stavba je že več let prazna in v zelo slabem stanju. Pred enajstimi leti je obnovo načrtoval Znanstvenoraziskovalni center SAZU, ki je imel že projekte in gradbeno dovoljenje, vendar obljubljena dva milijona evrov na Goriško nikoli nista prišla. Naposled se jo je država namenila prodati zasebniku. S tem so se sprva strinjali tudi na občini, ko je to še vodil prejšnji župan Matej Arčon, saj občina za njeno obnovo ni imela denarja. Po protestu gibanja Goriška.si, ki se je do vile odpravilo s transparentom »So stvari, ki niso naprodaj«, je župan od prodaje odstopil.
Nekaj izkušenj s prenosom kulturnih spomenikov občina že ima. Pred leti je država nanjo povsem prenesla grad Rihemberk nad Branikom. S številnimi delovnimi akcijami in vsebinami občina grad počasi, a zgledno oživlja, zdaj pa z razpisom zanj išče tudi poklicnega graščaka, ki bi v toplejšem delu leta skrbel za obiskovalce.
