Ena od besed, ki jo Britanci zadnje dni največkrat slišijo v javni razpravi, je »prorogation«. Po slovensko bi se ji reklo odlog (zasedanja parlamenta) oziroma prekinitev njegovega dela, ne pa tudi razpustitev. Poslanci v tem primeru ne zasedajo in ne odločajo o ničemer. In prav za takšno potezo navijajo zagovorniki brexita, ki zahtevajo, naj se zgodi 31. oktobra, torej na dan, ko je predviden izstop Britanije iz Evropske unije. To pa zato, ker je velika večina poslancev proti izstopu iz EU brez dogovora, torej proti trdemu brexitu.
Nedemokratično v trdi brexit?
Z odlogom zasedanja bi namreč poslancem preprečili, da se izrečejo o trdem brexitu oziroma da ga preprečijo. Zagovorniki brexita zato za vsako ceno navijajo, da bi bil naslednik premierke Therese May, ki bo znan prihodnji torek, nekdanji zunanji minister Boris Johnson. Ta napoveduje, da bi Britanija pod njegovim vodstvom konec oktobra tako ali drugače zapustila EU. Poudarja sicer, da daje prednost sporazumnemu izstopu, vendar pa bi Britanijo povedel iz EU tudi brez dogovora, če ta ne bi bil mogoč.
Njegov tekmec za premierski položaj, aktualni zunanji minister Jeremy Hunt, ni navdušen nad trdim brexitom. Pravi, da bi nanj pristal samo v »skrajni sili«, pri čemer je datumsko prilagodljiv in Britancem takšen ali drugačen izstop iz EU obljublja pred božičem.
Glavna razlika med njima je stališče do poteze, kakršno je kralj Karel I. potegnil leta 1629, ko je prekinil zasedanje parlamenta, ker mu je ta zavrnil finančno podporo. Poslanci potem niso zasedali dolgih enajst let. Britanska zgodovina je to obdobje, v katerem je izbruhnila tudi državljanska vojna, razglasila za »enajstletno tiranijo«.
Johnson in Hunt sta o svojem stališču do začasne prekinitve zasedanja parlamenta govorila v televizijskem soočenju. Johnson ni hotel izključiti te možnosti, Hunt pa jo je izključil. Zato bo izid njunega dvoboja za premierski stolček toliko bolj pomemben.
O usodi brexita utegne odločati (nepolitična) kraljica
»Prorogation« označuje konec vsakega »starega« zasedanja parlamenta in obdobje do tako imenovane državne otvoritve parlamenta, ki označuje začetek »novega« zasedanja. Ta se začne z govorom monarha, v katerem predstavi zakonodajni program vlade staremu ali novemu parlamentu (novemu, če so bile vmes parlamentarne volitve in je bil prejšnji parlament razpuščen).
Parlamentarno zasedanje pa je mogoče prekiniti tudi, če parlament ni bil razpuščen. Prekine ga lahko kraljica, in sicer na zahtevo premierja in vlade, če ji to svetuje tako imenovani »osebni svet«, katerega člani so kraljičini svetovalci. To so večinoma politiki, ki so ali sedanji ali nekdanji člani poslanske in lordske zbornice.
O začasni prekinitvi parlamentarnega zasedanja, zato da poslanci ne bi mogli glasovati o trdem brexitu, je prvi spregovoril nekdanji minister za brexit Dominic Raab, ko je bil še eden od kandidatov za naslednika Therese May. Deležen je bil hudih kritik – precej bolj kot Johnson, ko ni hotel izključiti te možnosti.
V razpravo o tem, ali bi bila predčasna prekinitev zasedanja parlamenta ustavna ali ne, se je vmešal tudi (probrexitski) državni tožilec Geoffrey Cox, glavni pravni svetovalec vlade. Po njegovem morata o takšni potezi odločiti premier in kraljica. Trdi pa tudi, da se brexit mora zgoditi 31. oktobra, ker tako veleva zakon (enako je bilo slišati pred prvotnim datumom brexita 31. marca). Naj to hoče ali noče, utegne tako kraljica Elizabeta II., ki se ji je dolga leta vladavine uspelo ohranjati nad politiko, imeti glavno besedo o brexitu. Nasprotniki izstopa pa v primeru prekinitve parlamentarnega zasedanja napovedujejo pravno vojno.
