Spor med Britanijo in ZDA, ki naj bi imele »posebne odnose«, je sprožilo razkritje zaupnih diplomatskih depeš zdaj že nekdanjega britanskega veleposlanika v Washingtonu Kima Darrocha, ki je Trumpovo administracijo opisal kot nesposobno, disfunkcionalno, kaotično in frakcijsko razcepljeno. Napisal je tudi, da Trumpa ni mogoče odpisati, a dodal, da utegne sramotno končati. Trump je veleposlanika razglasil za zelo neumnega in pompoznega norčka, s katerim noče imeti nobenega opravka več. Kritiziral je tudi Thereso May kot trapasto, ker ni poslušala njegovih nasvetov o brexitu, in ga zato spremenila v zmešnjavo. Veseli pa se prihoda novega britanskega premierja Borisa Johnsona, ki mu nekateri rečejo »mini Trump«.
Ni mogel reči, da se ne strinja s Trumpom
Trump prehiteva dogodke. Morda je ravno s svojim besnim odzivom na kritične diplomatske depeše škodoval svojemu razmeroma novemu »prijatelju« Johnsonu, ker se je ta najprej zaletavo odločil, da ne bo branil britanskega veleposlanika. In celo na samosvoj po navadi zaletav način dejal, da ne more reči, da se ne strinja s Trumpovo kritiko Mayeve. »V kontekstu tega, kar je predsednik dejal o brexitski kupčiji, se je težko ne strinjati z njim,« je umoval Johnson. Na vprašanje, ali je prav, da Trump osebno kritizira Mayevo, se je nekoliko popravil. »Nočem, da nam kdor koli drug reče, kaj moramo narediti, ali da kdor koli drug kritizira našo vlado. To mislim, da je moj občutek, vendar če me vprašate, ali so bila brexitska pogajanja briljantno vodena, mislim, da niso bila.« Johnsona je zasul plaz konservativnih in opozicijskih kritik.
Johnson je britanskega veleposlanika vrgel pod avtobus
Državni sekretar za Evropo in Ameriki Alan Duncan, ki res podpira Johnsonovega tekmeca, zunanjega ministra Jeremyja Hunta, je ocenil, da je Johnson njihovega diplomata vrgel pred avtobus: »To, da ga ni hotel podpreti, je sramotno in ni v interesu naše države.« Opozicijski laburisti so Johnsona razglasili za Trumpovega »dvornega norčka«. Zunanja ministrica laburistične vlade v senci Emily Thornberry pravi, da mora sramotno povesiti glavo, ker ni podprl veleposlanika: »To, da so ga prisilili k odstopu zaradi koleričnosti Donalda Trumpa in patetičnega prilizovanja Borisa Johnsona, sramoti našo državo.« Vlada in Hunt sta odločno podprla veleposlanika, ki pa je vseeno odstopil. Johnson poskuša popraviti spodrsljaj. »Ne morem verjeti, da poskušajo mene kriviti za to. To je bizarno. Sem velik Darrochov podpornik. Zelo dobro sva sodelovala veliko let (ni res, zunanji minister je bil manj kot dve leti), pravkar sem govoril z njim in mu zaželel vse dobro. Mislim, da je odlično opravljal svojo službo. Mislim, da ni prav, da na tak način vlečemo kariere državnih uslužbencev v politično areno.« V politični areni zdaj poteka bitka med pribočniki Therese May in Johnsona, kdo naj imenuje Darrochovega naslednika: Mayeva, ki je še premierka, ali Johnson, ki misli, da bo, čeprav je v njegovem taboru manjši preplah zaradi škode, ki jo je sam povzročil. Mayevi zvesti ministri, ki jih je vse manj, ker bi radi ostali ministri tudi pod Johnsonom, pravijo, da bi ga morala imenovati Mayeva, in to čim prej, da bi Johnsona oropala te odločitve. Johnsonov tabor trdi, da bi bilo nesprejemljivo, da bi na tak način zvezala roke svojemu nasledniku tik pred odhodom z Downing Streeta 10. Brexitarji hočejo za novega veleposlanika v ZDA svojega, »političnega« človeka, ki bi sledil brexitski strategiji nove vlade.
Huntova priložnost
Hunt v Johnsonovem spodrsljaju vidi veliko priložnost za to, da na svojo stran dobi tiste od okoli 160.000 članov konservativne stranke, ki bodo odločali o tem, kdo bo novi vodja stranke. Ta bo znan 23. julija, dan pozneje pa se bo avtomatično naselil na Downing Street 10. Veliko je odvisno od tega, koliko jih je že poslalo svoj glas na sedež konservativcev. Vsi so pričakovali, da bodo pohiteli z glasovanjem za… Johnsona. Zanesljivi viri trdijo, da se to ni zgodilo in da je svoj (poštni) glas oddala manj kot polovica članov, kar je boljša novica za Hunta kot za Johnsona. Johnsonov tabor trdi, da je Johnson v veliki prednosti, Huntov pa, da dvoboj še ni odločen. Ciniki pravijo, da je pravzaprav vseeno, kateri zmaga, vsaj ko gre za brexit, čeprav je bil Johnson pred referendumom kolovodja brexita, Hunt pa proti brexitu. V kampanji za premierski stolček Hunt žal niti malo ne zaostaja pri grožnjah in žaljivkah na račun EU in evropskih sosed.
