V finalu izbora naslednika britanske premierke Therese May se vse še bolj vrti okrog brexita. Zunanji minister Jeremy Hunt, nekdanji nasprotnik izstopa iz EU, je pod velikim pritiskom svojega tekmeca za premierski položaj Borisa Johnsona, ki pravi, da bi Britanijo 31. oktobra v vsakem primeru in za vsako ceno povedel iz EU: če ne bi šlo sporazumno, pa s trdim brexitom, torej brez dogovora. Tudi Hunt je zato včeraj povečal »trdoto« svojega brexita. Dejal je, da bi se avgusta z voditelji EU pogovarjal o alternativnem brexitskem sporazumu, konec septembra pa se odločil o tem, ali obstaja »stvarna možnost« za nov sporazum. Če bi presodil, da je ni, bo Britanijo začel pripravljati na trdi brexit.

Za zdajšnjega zunanjega ministra 41 odstotkov, za prejšnjega 29

Najnovejša raziskava javnega mnenja medtem kaže, da bi veliko več Otočanov za premierja podprla zdajšnjega zunanjega ministra Hunta, ki je dobil 41 odstotkov glasov podpore, bivši zunanji minister Johnson pa 29. O nasledniku Therese May na krmilu konservativne stranke, ki bo avtomatično postal novi premier, bo sicer odločalo samo okoli 160.000 njenih članov, pri teh pa ima še vedno veliko prednost Johnson, čeprav se počasi zmanjšuje. Trenutno vodi z 48 odstotki. Hunt naj bi bil pri 39 odstotkih. Rezultat bo znan 23. julija.

Mnogi konservativci navijajo za Johnsona, ker ga imajo za nekoga, ki na volitvah zmaguje. Tudi sam se hvali, da je v Londonu dvakrat zmagal na županskih volitvah, čeprav je prestolnica prolaburistična. Hvali se tudi, da je edini, ki lahko na volitvah premaga laburiste, levičarja Jeremyja Corbyna, o katerem v kampanji oba s Huntom govorita vse bolj strupeno.

Johnson ni več zanesljivi zmagovalec?

Če bi bile pred izpeljavo brexita predčasne volitve, bi največ, 23 odstotkov volilcev glasovalo za Farageovo brexitsko stranko, 22 za liberalne demokrate (ki hočejo preklicati brexit), 21 odstotkov za konservativce pod Huntom, po dvajset odstotkov pa za konservativce pod Johnsonom in za laburiste pod Corbynom. Vse več znamenj je, da vrata Downing streeta 10 niso več tako zelo široko odprta za Johnsona. Tudi sam si na ločenih srečanjih premierskih kandidatov dela več škode kot koristi. Zabaven je in požanje veliko smeha, vendar o vsem govori zelo posplošeno in se izmika neposrednim odgovorom. Nazadnje je namignil, da bi bil pripravljen začasno zapreti parlament, da bi izsilil trdi brexit proti volji večine poslancev, ki so proti. Trdil je, da ga ne privlačita ne trdi brexit ne začasno zapiranje parlamenta.

Hunt na teh srečanjih z resnostjo in podrobnostmi prav nasprotno pridobiva podporo. Veliko članov prihaja na ta srečanja prepričanih, da bodo glasovali za Johnsona, odidejo pa z najmanj dvomi ali pa prepričani, da je za premierja primernejša oseba Hunt, ki jim govori, da »resni časi zahtevajo resnega človeka na premierskem položaju«.

Hunt se je posredno pridružil tistim, ki opozarjajo na še eno Johnsonovo šibko točko: sproščen odnos do resnice. Ni rekel, da laže, ga pa je pozval, naj bo pošten do ljudi, in dodal, da »nekatera pomembna dejstva podaja narobe«. Johnson je med drugim dejal, da je verjetnost, da bo Britanija zapustila EU brez sporazuma, ena proti milijon, Hunt pravi, da je v resnici ena proti dva. V tujini je na njegovo laganje spomnil nemški evroposlanec in zaupnik kanclerke Merklove Elmar Brok, ki pravi, da mu ni mogoče zaupati. Dejal je, da je v njegovi družbi zabavno in da sta skupaj pokadila veliko cigar in pila viski, dvomi pa o njegovi primernosti za vodenje države. Spomnil se je tudi časov, ko je bil Johnson bruseljski dopisnik: »Kot novinar ni bil pogosto zelo blizu resnici. Za Daily Telegraph si je izmišljal zgodbe. To se ni spremenilo.«