Jernej Bervar, akademski glasbenik: Uspešni glasbeniki so predvsem poslovneži

Jernej Bervar je glasbenik, kitarist z diplomo Akademije za glasbo, glasbenega konservatorija v Celovcu in enega najprestižnejših glasbenih kolidžev na svetu, Berklee College of Music v Bostonu. Tokrat se je le za dober teden ustavil v Sloveniji in nastopil na najstarejšem jazz festivalu v Evropi, Jazz festivalu Ljubljana. Takoj zatem je odletel v New York, kjer trenutno živi, saj mu, kot pravi, tak postanek in obisk v Sloveniji predstavlja predvsem izpad dohodka.

Poznate šalo, v čem je razlika med jazz glasbenikom in družinsko pico?

Družinska pica lahko nahrani družino.

Glasbeniki si želimo v New York, še zlasti jazz performerji, ker ne igramo te glasbe zaradi denarja, pač pa zato, kakor koli klišejsko se sliši, ker je to način življenja. Seveda s tem služimo denar, ampak ideja jazza izhaja iz drugačnih predpostavk.

Zaslužiti z glasbo ali pa s čim drugim, kakor se kdo znajde. Vsak umetnik se v življenju vsaj enkrat sooči z dilemo, čemu posvetiti svoj čas. Sistem te prisili k temu, da moraš plačati najemnino, stroške, treba je jesti… V tem poslu obstajajo koncerti in nastopi, ki prinesejo več denarja, in nastopi, ki ne prinašajo zaslužka, ampak se jih vsak želi udeležiti, ker je igranje tam čast.

Zdaj imam srečo, da lahko enako časa namenjam enemu in drugemu. Tako lahko kak dobro plačan koncert tudi zavrnem. Ko sem se pred tremi leti iz Bostona preselil v New York, pa si tega nisem mogel privoščiti. Večino svojega časa sem namenjal temu, da se preživim. Ni bilo lahko, ker v New Yorku nimam družine ali znancev, ki bi mi lahko pomagali, me predstavili pravim ljudem ali mi pomagali. Začel sem z ničle. Takrat sem se vpisal na Craigslist (oglaševalska spletna platforma z oglasi za delo, stanovanja, storitve, pa tudi glasbene nastope, op. a.) in tam so me našli najrazličnejši izvajalci, s katerimi sem nato igral vse, od rockabilly sloga, gipsy jazza do klasike. Menda traja povprečno tri leta od prihoda v tako mesto, da lahko začneš z glasbo služiti dovolj, da prideš na zeleno vejo. Pred kratkim sem to dosegel in se končno lahko odločil, da bom delal tudi stvari izključno zaradi veselja.

Tam se vsekakor zbirajo najboljši glasbeniki pa tudi igralci, poslovneži in drugi. Mogoče je ta ocena subjektivna, ampak glasbena scena v New Yorku še nikoli prej ni bila tako kakovostna in izjemna kot zdaj. Ti glasbeniki postavljajo standarde. Tako ni mogoče izstopati, ker si pač dober, saj so tako rekoč vsi vrhunski, ampak s tem, ker si bolj iznajdljiv od preostalih. Večina uspešnih glasbenikov je predvsem zelo dobrih poslovnežev.

Ves čas v kakšnih deset hkrati. Igram kitaro z različnimi zasedbami na različnih koncertih, hodim na turneje s pop skupinami, ki igrajo svojo avtorsko glasbo. Trenutno tudi komponiram skladbo po naročilu za kitajsko pevko, ki bo nato skladbo odkupila. K meni je pristopila z željo, da bi zložil balado, in mi za referenco poslala nekaj primerov. Pravkar sem končal tudi glasbeni projekt za umetnico Evo Petrič, ki smo ga skupaj delali jaz, Marko Črnčec in Žan Tetičkovič. V vseh teh primerih gre za popolnoma drugačen slog glasbe. Sem tudi glasbeni direktor za različne glasbenike, to pomeni, da sestavim ekipo, delam aranžmaje in podobno. Da nahranim umetnika v sebi, pa pravkar sestavljam svojo zgoščenko, ki bo, upam, izdana konec leta.

Trg še ni tako nasičen in je manj konkurenčen, ker je glasbeno bistveno manj razvit kot ameriški, čeprav zelo hitro napreduje in sledi ameriškemu zgledu v popularni glasbi. Kitajski pop je zelo specifičen; najraje imajo balade in počasne šlagerje z ljubezensko tematiko. Načeloma so možnosti za glasbeni uspeh tam bistveno večje, večje pa je tudi povpraševanje. Tudi tam pa, tako kot povsod, potrebuješ zveze in poznanstva. Sam se držim načela, da sprejmem tisto, ker mi življenje ponudi, in tako je bilo tudi z ustvarjanjem glasbe za kitajski trg; pred časom sem naključno sodeloval pri komponiranju, beseda je šla okrog, glasbena scena je slišala zame in začeli so me klicati različni naročniki.

Tega ne morem povedati, so pa cene zelo različne.

Člani smo se spoznali kot študenti na Berkleeju in igrali na recitalih. Zadeva je tako dobro delovala, da smo se združili kot bend in začeli ustvarjati avtorsko glasbo ter koncertirati. Kitajski člani so nato dali pobudo, da gremo na kitajsko turnejo. Prvič je turneja trajala dobre tri mesece in skoraj vsak dan smo igrali v drugem mestu.

Na Kitajskem izstopa vse, kar je tuje. Že zgolj s tem, da sem belec, imam vizualno prednost pred drugimi. Naš bend pa je bil zanimiv, ker je takrat prinesel svež slog z ameriškega trga, pomešan s kitajskimi elementi. Tega niso bili vajeni. Naša prva pesem, ki se je uvrstila na kitajsko lestvico desetih najboljših, je bila balada.

Res je. Vsaka videoigrica in videoprodukcija imata glasbeno podlago, ki je zelo natančno premišljena in komponirana. To je trenutno edina industrija v glasbi, ki je v totalnem razcvetu.

Morda, o tem še nisem razmišljal, je pa trg res izjemno majhen. Spomnim se, da sem imel, ko sem še živel doma, koncert v Mariboru, potem pa sem čez dva meseca znova klical tega organizatorja in ga vprašal, ali načrtuje še kakšne koncerte. Rekel mi je: »Igral si pred kratkim, dovolj je za nekaj časa.« V enem mesecu lahko oddelaš vsa slovenska mesta, potem pa nadaljnjih nekaj mesecev – izjema je tistih pet, šest najbolj znanih bendov – nimaš več dela. V New Yorku lahko v različnih jazz klubih igraš vsak dan. Morda je zato zdaj tam slovenska glasbena scena tako močno zastopana, najmočneje v zgodovini. Tam dejansko ljudje poznajo Jureta Pukla, Črnčeca ali Tetičkoviča. Mislim, da ta generacija resnično orje ledino.

Težko ocenim, morda zato, ker je to prva generacija, ki je tudi študirala v tujini.

Kulturno ministrstvo sem zaprosil za štipendijo, vendar je nisem dobil. Težava je bila v papirologiji; razpis je določal, da do nekega datuma dostavim tudi diplomo. Diplomiral sem nekaj dni kasneje in mojo prošnjo so zavrnili, kljub temu da sem dostavil vsa dokazila.