John Zorn je na festivalu nazadnje nastopil pred desetletjem s surf jazz skupino The Dreamers, tokrat pa je improviziral na orglah Cankarjevega doma v sklopu serije The Hermetic Organ, s katero je nanizal že šest izdaj, izmed katerih je zadnja posvečena pesniku Edgarju Allanu Poeju.
Hipnotično mračnjaški in novogotski je bil tudi torkov koncert, tako imenovano Zornovo »darilo« festivalu – pri čemer se vsiljuje misel, da je ta impozanten inštrument, ki počiva v desnem kotu Gallusove dvorane, preprosto moral preskusiti. Skuštran in bosonog mu je dovolil dihati ter iz njega izvabil mogočno zvočno maso in taktilno basovsko valovanje, ki ju je prebadal z agilnimi sekvencami in igranjem na saksofon. Orgle so spregovorile v drugačnem, bolj animističnem jeziku od tistega, ki ga ponujajo običajni posvetni in tudi sakralni konteksti. Z občutkom je zamajal mejo med glasbenikom in glasbilom, tako da ni bilo več jasno določeno, kdo igra – organist ali orgle.
Zornovo gostovanje je vneslo pogrešane in prepotrebne raziskovalne jazzovske pristope v Gallusovo dvorano, kjer je potekal tudi osrednji festivalski dogodek, štiriurni maraton Bagatele, ki temelji na Zornovih kompozicijah iz leta 2015. Kot pove že ime projekta, gre za kratke in jedrnate skladbe, ki pa so pri Zornu zaznamovane z improvizacijo. Nastopilo je devetindvajset znanih glasbenikov, razporejenih v štirinajst zasedb, izmed katerih bi lahko marsikdo samostojno nosil program, med njimi klaviaturist John Medeski in kitaristka Mary Halvorson.
Zasedbe so se na odru hitro menjavale, približno na tri skladbe, maraton kot celoto pa je odlikoval dinamični dramaturški tok, ki se je vil med različnimi sestavi, glasbili in razpoloženji, od srditega metala mlade trojke Trigger, ki jo bo v Ljubljani ponovno mogoče izkusiti v juliju, do razmišljujočega klavirja Sylvie Courvoisier in Briana Marselle. Zorn je večinoma deloval v vlogi povezovalca programa in na koncu tudi kot animiran dirigent tria Asmodeus, v katerem muzicira kitarist Marc Ribot. Za saksofon je prijel le uvodoma z izvornim kvartetom projekta Masada, ki črpa pri »radikalni judovski glasbi«, Zornovi skovanki, ki spaja free jazz z judovskim izročilom. Njegovo elektronsko razširitev Electric Masada pa je Zorn posnel v Ljubljani že leta 2004.
Šibkejši klubski in parkovni del
Četudi je bil festival vsebinsko široko zastavljen – ob številnih koncertih je ponudil še razstavi, glasbena dokumentarca, predavanji in literarni večer –, se zdi, da sta megalomanski Zorn in sklepni koncert brooklynskega orkestra Snarky Puppy v deževnih in predragih Križankah posrkala dobršno mero energije in fokusa. Za klubski program je sicer bilo poskrbljeno, vendar ni bil tako pester kot na preteklih nekaj edicijah festivala. Vrnil se je saksofonist Mats Gustafsson iz priljubljenega skandinavskega četverca Fire!, ki ga je tokrat oplemenitila markantna vokalistka Mariam Wallentin. Iz drobovja všečne londonske jazz groove scene, ki je v preteklosti pri nas pustila sledi s Shabako Hutchingsom, je privrel čvrst kvartet mlade saksofonistke Nubye Garcie. Normativno pojmovanje sambe pa je dokončno zrušil bobnar Paal Nilssen-Love z New Brazilian Funk.
V skladu z lansko izkušnjo bi pričakovali bolj ambiciozno zasnovan program na prostem v parku, predvsem bi si več prostora zaslužili slovenski solisti mlajše in srednje generacije, ki delujejo v New Yorku, ki so bili, z izjemo saksofonista Jana Kusa, bobnarja Žana Tetičkoviča in pianista Marka Črnčeca, pospravljeni v notranje dvorane. Manj diskretni in pogumnejši bi lahko bili tudi mladi jazzisti, ki so v pravilno nadgrajenem projektu Abeceda II. improvizirali v nenavadnih formacijah in kotičkih ter s svojimi duhovitimi intervencijami rahljali okostenela razumevanja jazza in ustvarjanja nasploh.
