Kris Davis se je festivalskemu občinstvu predstavila že pred dvema letoma v duetu s pianistom Craigom Tabornom, prav tako je sodelovala s portugalsko založbo Clean Feed, ki jo je ustanovil Pedro Costa, nekdanji umetniški vodja Jazz festivala Ljubljana. Tokrat koncertira s kvartetom, v njenem priljubljenem formatu, ki ga je oblikovala posebej za Bagatele. Pravi, da ji improvizacija omogoča poglobitev in razširitev lastnega glasbenega izraza. Je del živahne klubske scene spodnjega Manhattna, ki se je v zadnjih letih spremenila. Septembra bo začela predavati na newyorškem Berkleeju, minuli dve leti je učila na Princetonu.

Kako razumete Bagatele Johna Zorna? Kam se umeščate znotraj tega obsežnega projekta?

Bagatele sestavlja tristo skladb, ki jih je napisal Zorn; so sorazmerno kratke in zgoščene ter imajo skupen jezik. Zasedbe različnih usmeritev – violina in klavir, metal bend, solisti in kvarteti – si delijo glasbene ideje, kar je zanimivo. Posamezni koncerti trajajo le dobrih petnajst minut, vendar niso ločene enote, povezuje jih nit, ki se sliši v različnih pristopih.

In kakšna je ta nit, ta jezik? Bi ga lahko opisali?

Zorn pravi, da je nanj vplival Aleksander Skrjabin, ruski skladatelj. Melodije so nekako vozlaste, temeljijo na poltonskih in tritonskih intervalih, tudi ritem je specifičen. Ne morem ga opisati, lahko ga zapojem. (Zapoje. Smeh.) Vodje skupin smo bili zadolženi za aranžmaje. Ponekod sem ostala blizu izvirni vsebini, drugje sem se lotila stvari po svoje.

Leta 2001 ste prišli v New York, tamkajšnja scena nove in improvizirane glasbe je dobro znana in dokumentirana. Kakšna je bila vaša izkušnja tega mesta?

Tja sem se preselila dva tedna pred 11. septembrom, komaj sem se ustalila, ko se je vse podrlo. Mesece nismo mogli v spodnji Manhattan, kjer so bili klubi, kot je na primer Knitting Factory. Spraševali smo se, ali bomo lahko ostali v New Yorku in kaj se bo zgodilo s sceno – ob vseh preostalih grozotah, tudi okoljskih, s katerimi smo se soočali; nikoli pa nisem izkusila starega New Yorka. Pod okrilje me je vzel saksofonist Tony Malaby. Pri njem doma smo vadili, kuhali, se družili in pogovarjali o glasbi. To je bila moja vstopna točka v New York. Ob večerih sem obiskovala najrazličnejše koncerte, a sem končala pri svobodni improvizaciji in kompoziciji.

Je nekaj starega New Yorka še mogoče izkusiti v klubih, kot je The Stone? Pred petimi leti ste na njegovi nekdanji lokaciji imeli rezidenco. Kakšna je scena danes?

Evropejci, ki so obiskali nekdanji The Stone, so bili presenečeni nad tem, da je ta svetovno znan klub v majhni luknji v četrti Alphabet City. Kljub temu je bilo vzdušje očarljivo, začutilo se je takoj, ko si vstopil. Tam sem večkrat nastopala. Zorn ga je lani preselil, kar smo obžalovali, vendar ga ni mogel več vzdrževati. Novi The Stone je v prostorih univerze The New School in se počasi postavlja na noge. Čeprav je neodvisen in ga vodi Zorn, je del širšega institucionalnega izobraževanja, čemur so mnogi nasprotovali. Menili so, da ta ne more nuditi pristne izkušnje, kot jo ponuja zunanje nastopanje. A se tudi to razmišljanje spreminja, pri čemer je ključno, da danes veliko teh glasbenikov tudi samih uči glasbo. Mentorstva, kot je tisto, ki sem ga jaz dobila pri Malabyju, pa ni več. Ne družimo se več na tak način, mentorstvo se je preselilo v šole in akademije. Tudi The Stone je sledil temu trendu. Dobro je, da se je klub razvil, imamo nov klavir, prostori so urejeni, vendar še zmeraj iščemo tisto pravo vzdušje, občutek tega novega prostora.

Vaš angažma z glasbeno sceno je širok, poleg koncertiranja tudi učite in vodite majhno založbo Pyroclastic Records.

Del poučevanja je tudi nastopanje in promoviranje glasbe. Septembra bom začela poučevati na Berkleeju, ki je nedavno ustanovil inštitut za jazz in spolno pravičnost, pretekli dve leti pa sem učila na Princetonu. Vsi, ki jih poznam, ki živijo v New Yorku, tudi poučujejo, zato da bi preživeli, predvsem tisti z družinami. Danes je to del življenja glasbenika, kakor je njegov del tudi to, da smo vpleteni v izgradnjo infrastrukture za sceno – zato vodim tudi založbo.

Spolna uravnoteženost je pereča tema glasbene scene in tudi širše družbe. Med drugim ponekod skušajo uravnotežiti festivalske programe.

Neuravnoteženost je vsekakor problem. Drži, sprememba se mora zgoditi na več ravneh in v različnih generacijah. Osnovnošolke in dijakinje ne nadaljujejo glasbenega izobraževanja na višjih stopnjah. Vpis glasbenic na univerze ne dosega takšne stopnje kot pri drugih poklicih. Tudi na Berkleeju, ki beleži visok vpis študentk, je razmerje približno 60 odstotkov moških in 40 odstotkov žensk. Z inštitutom nameravamo doseči osnovnošolke, pogledati, kaj se z njimi dogaja in to nagovoriti.

Čemu pripisujete vzroke za takšno stanje?

Študenti se morajo poistovetiti s tem, kar vidijo pred sabo. Če so na koncertnih programih in v študentskih skupinah samo moški ali če na šolah poučujejo samo učitelji, je to nekoliko odbijajoče in tudi eden izmed razlogov, zakaj izgubljamo študentke. Torej je treba spremeniti tudi to.