Ob jubileju so program zasnovali nekoliko retrospektivno, poudarek je na krautrocku, ki se je tudi sicer izoblikoval kot njihova programska stalnica znotraj siceršnje žanrske neobremenjenosti, pravi Sanja Popov Leban, ki je že deset let članica programskega odbora festivala.

Kako organizatorji Sajete ocenjujete festivalskih dvajset let?

V prejšnjem tisočletju je skupina domačinov zasedla prostor v naravi in naredila prostor vsebinam, ki jih danes brez težav promoviramo, včasih pa ni bilo tako, takrat zanje v javnih prostorih, ustanovah, klubih ni bilo mesta. Mladina je tako po svojih merilih, čustvih in percepcijah osnovala festival. Ohranili smo ga dvajset let na isti lokaciji, kar štejemo za uspeh glede na to, koliko festivalov je na Sotočju, pri tem pa dobro sodelujemo z lokalnim okoljem.

Kjer ne manjka niti komercialnega dogajanja, kajne?

Res so morda nekateri festivali bolj zaželeni, vendar imamo lokalno podporo. Dejstvo je, da imajo veliki festivali vpliv tako na organizacijo kot na dogajanje na tem festivalskem območju. Pravzaprav se je v dvajsetih letih spremenilo le to, da smo spremenili ustaljeni termin; prej je bil festival konec julija in v začetku avgusta, ravno zaradi vpliva velikih festivalov, kot je Metaldays, bivši Metalcamp, pa smo pred tremi leti priplavali na začetek julija. Upamo, da termin zdaj obdržimo. Pomembno je, da termin ostaja enak, saj festivali napovedujejo svoje edicije že leto ali več vnaprej, in prav je, da ljudje to vedo in da lahko svoj obisk načrtujejo tudi za prihodnje leto. Danes svet pač tako deluje, ni več možnosti za spontanost, navsezadnje se tudi naš festival prodaja na trgu. Vmes smo bili prisiljeni zaradi financ festival skrajšati, a letos spet traja cel teden tako kot na začetku. Pet dni bo koncertnega programa, skupaj pa sedem ustvarjalnih dni. Sajeta ostaja nadžanrska, dejansko ji je uspelo obdržati izvirni koncept.

Na festivalu je vedno navzoč tudi krautrock, kar je v današnjih časih precej neobičajno, a zanimivo.

Res je krautrock nekako naša rdeča nit skozi vse edicije, v spremljevalnem programu bomo lahko recimo videli slovensko premiero ameriškega dokumentarnega filma o krautrocku, v soboto pa nastopijo še faUSt, eni glavnih akterjev letošnjega festivala. Meje radikalnega so premikali v sedemdesetih prejšnjega stoletja, a še vedno zvenijo zelo sveže. Rock, ne glede na to, da je krautrock, je še vedno živ. Fenomenalno sta se recimo leta 2014 ujela mladi bend iz Nemčije Camera in Damo Suzuki, legendarni pevec zasedbe Can. Nikoli prej še niso igrali skupaj. Mislim, da se mladi bendi radi naslanjajo na izročilo krautrocka.

Rekla bi, da je zadnja leta v programih več elektronske glasbe kot nekoč, je pa mogoče poslušati še vse kaj drugega, od etna do jazza, celo vse do indie popa, ki ga sicer na Sajeti nismo vajeni, a mlada zasedba iz Madžarske Belau, ki se je predstavila že na festivalu Ment v Ljubljani, je bila menedžersko tako vztrajna, da smo jo letos povabili. Program zadnjih osem let snuje Janez Leban, pred tem je bil programski vodja dr. Miha Kozorog, veliko nas je tudi prijateljev svetovalcev, sploh zadnjih pet let pa na elektronski naslov dobivamo tudi veliko predlogov obiskovalcev Sajete. Prepričana sem, da po glasbeni plati vsak dobi nekaj, kar mu je všeč.

Ne manjka niti presenečenj.

Res je, Sajeta slovi tudi kot prostor presenečenj, lani je zanj poskrbel Sturle Dagsland iz Norveške, ko je dvesto ljudi dobesedno ostalo brez besed. Letos si nekaj podobnega obetamo od francoskega kitarista in skladatelja Juliena Despreza, ki bo nastopil solistično, in tudi koncert konceptualne glasbe z Midori Hirano & Kaliber16, ki bo v kinogledališču, zna biti poseben. Domačini pa verjetno najbolj nestrpno pričakujejo nastop domačega Jazz Punt Big Banda, ki bo preigraval glasbo skupine Kraftwerk. Tega se je domislil Janez Leban, vodja Matija Mlakar pa je idejo zagrabil. Zanimivo je, da so tudi sami glasbeniki zelo angažirani in jim je ta glasba všeč.

Na Sajeti čez dan potekajo številne ustvarjalne delavnice, tako za odrasle kot otroke. Ste letos dodali nove?

Delavnic imamo vsako leto več, vse več se jih prijavlja, vsi bi radi sodelovali, podobno kot mladi bendi. Tradicionalno imamo kiparske delavnice, vodila jih bosta Dušan Gerlica in Marijan Mirt, nismo mogli brez zvočne delavnice Francesca Cuse, ki bo z nami že osmič. Iz Italije prihaja tudi Paolo Galimberti z glasbeno delavnico afriških ritmov. Imeli bomo še delavnico in razstavo unikatnih mask iz recikliranega materiala, Boštjan Perovšek bo vodil terensko delavnico Zvočni safari, likovne delavnice pa bodo vodili lokalni likovni umetniki iz Tolmina. Imeli bomo celo predelovalnico oblačil in astrološko delavnico. Zadnji dve leti smo izpeljali tudi ekološke projekte, prek katerih smo opozarjali na onesnaževanje zraka v Posočju, in s tem pridobili kaj nekaj partnerjev iz Avstrije in Italije ter tako postali bolj vidni na tem območju. To se pozna pri obisku, pričakujemo od 600 do 700 ljudi na dan, v petek, ko bo igral Rambo Amadeus, pa jih bo verjetno še več. Verjetno bodo prišli tudi taki, ki sicer Sajete ne bi obiskali.