Letošnji praški kvadrienale je zasnovala nova izvršna direktorica Pavlína Šulcová v sodelovanju z umetniško vodjo Markéto Fantovo, ki sta si v širšem snovalnem smislu prizadevali tudi za večjo dostopnost in infiltracijo kvadrienala v tempo vsakdana oziroma izven zgolj umetniške hermetičnosti.
Praški kvadrienale se je v zadnjih desetih letih vzpostavil kot močna mednarodna platforma razstav, izobraževanja, publikacij, simpozijev in interdisciplinarnih umetniških projektov v polju sodobnega scenskega oblikovanja. Tokrat je ponujal več kot 600 dogodkov ter predstavitev 800 umetnic in umetnikov (iz 79 držav), nizal je performanse, instalacije, pogovore, delavnice in seminarje.
Letošnja izvedba se je razrasla po celotni Pragi, še vedno pa osrčje dogajanja ostaja Industrijska palača s šestimi osrednjimi razstavišči in njeno »dodano vrednostjo« – prostranim parkom kot idealnim prostorom za site specific izvedbe. Nekatere od njih so potekale tudi ponoči, sicer pa je program v naravi ponujal družbeno angažirane obrede (Deer Calling, The Hunt), zabavne avdio-interaktivne sprehode (By Mushrooms, Morning Noon), soustvarjanje gibajočih instalacij (By Mushrooms, The Hole) in parodično izkušnjo »kamere« s 360-stopinjskim vidnim kotom v stari analogni maniri.
Potenciali »neodvisne« scenografije
Uprizoritvena scenografija, odvzeta iz primarne namembnosti (predstave), izkazuje arhitekturni potencial za nešteto nadaljnjih umetniških uporab in instalacij, največkrat digitaliziranih in obloženih s sodobno tehnologijo. Prav tu se namreč pokaže razlika med širino in angažiranostjo posameznih razstavnih točk, ki so »odsluženo« ali že uporabljeno scensko konstrukcijo vnašale v popolnoma nove (politične in umetniške) kontekste in učinke, in tistih, ki so nekako upale, da bo scenografija (na fotografijah in videih) povedala dovolj. Večina predstavitev želi ponuditi vizualno-taktilno doživetje in artefakte, če že ne fizično, pa vsaj simbolno močno povezati z našim telesom in čakati na učinke zabave, navdušenja, razmisleka, gnusa ali tesnobe. Kljub temu da je Razstava dežel in regij ponudila reprezentativen, a raznolik vpogled v scenske estetike različnih kontinentov, je bila njena različica študentske sekcije v idejah in nagovarjanju občutno bolj drzna, progresivna in kritična.
Milo iz človeške maščobe
Med najbolj izstopajoče, samosvoje in kontroverzne ideje na kvadrienalu je zagotovo sodil projekt SELF Nizozemca Juliana Hetzla, tudi zato, ker je prodrl neposredno v mesto, v predel Letna; tam je odprl trgovino in v njej prodajal en sam izdelek – milo, narejeno iz človeške maščobe (ostanki liposukcije). Vstop v trgovino je koncipiran kot ritual: najprej ogled promocijskega videa in nastajanje produkta, nato čiščenje rok z milom. Hetzel je v svojo akcijo vnesel več plasti subverzivne afirmacije, milo je prodajal za 20 evrov, pri nakupu pa se eno milo sočasno donira v Nigerijo. Roke v trgovini nam umiva temnopolto dekle, z milom nam odplakne krivdo, sočasno pa nam pred našimi očmi ves čas binglja prozorna vrečka z liposukcijsko maščobo. Projekt provokativno odpira serijo vprašanj o dvoličnosti sodobnega sveta: o odporu do človeškega tkiva, a povsem sprejeti uporabi živalskega, o sprevrženi kozmetični industriji (ki denimo uporablja placento) in pozerski dobrodelnosti. Pomagati shiranemu predelu sveta tako, da mu podarimo ostanke svoje debelosti, je marsikomu odvratna misel, a v tej navezi je navzoča prikrita transgresija realnosti, ki jo je nekdo samo podčrtal.
